NullIdiot na dom!
zadnje objave

Kerkopski fevdalizem

LITERODROM II

ID16 MINITURNEJA DECEMBRA 2015

IZŠEL JE ID16 + IDIOT NA KNJIŽNEM SEJMU CD

RAZPIS / CALL FOR – IDIOT 16

IDIOT v gozdu – IDXV.!

RAZPIS / CALL FOR – IDIOT 15

LITERODROM: Mednarodni festival literarnih praks v razvoju // CD, 15. – 19. 1. 2015

Ob smrti oz. dokončni preobrazbi Tomaža Šalamuna v vse, kar je (piše: Jasmin B. Frelih)

IZŠEL JE IDIOT13!


Kerkopski fevdalizem
Muanis Sinanovic — 21. november 2016

Prispevek je odziv na kritiko Kiklopski brutalizem, ki jo je o Dvovidu na Delu 14. 11. 2016 objavil Igor Divjak

 

Naj takoj pojasnim – ne gre za odziv užaljenega avtorja. Afektiranost, ki jo je zaznati v tekstu g. Divjaka, pravzaprav osuplost, krč pri artikulaciji stališča, razumem kot posledico fascinacije nad mojo knjigo, kar je zame dober znak. Ne obravnavam Divjakove vrednostne sodbe. Prej kot za užaljenost gre za žalost nad stanjem v slovenski literaturi, ki ga nameravam opisati, in ki sem ga v drugih tekstih že večkrat obravnaval.

Ne bi se odzival na njegovo besedilo, če ne bi v njem zaznal ad hominem napada in serije nekonsistentnosti, ki me motijo kot kritika.

Svojo kritiko Divjak v celoti postavi na dveh osnovnih tezah: najprej, na tezi, da sem se sam odločil napisati subverzivno zbirko, iz katere izpelje ves osrednji del svojega prispevka. Tukaj se že nahaja osnovna napaka v mišljenju. Izhodiščna predpostavka, ki je zgrajena na ad hominem argumentu v obliki špekulacije o tuji intenci, seveda ne more voditi v racionalno izpeljavo teksta. Ne namreč samo, da Divjak špekulira, njegova osrednja in suvereno izrečena predpostavka je, da sem se odločil napisati subverzivno zbirko. Kaj naj bi to sploh pomenilo, na tem mestu ni ključnega pomena.

Kot je razvidno, to ad hominem predpostavko poskuša podpreti z drobci iz mojega intevjuja za spletni portal Poesis, drugimi publicisitčnimi viri in z mojo umestitvijo znotraj generacije. Moje pisanje poskuša zreducirati na generacijski etos. Vendar se celo znotraj postavljanja ad hominem argumenta poloti sestavljanja slamnatega moža; večkrat sem izražal distanco do prehitrih generacijskih posploševanj. Obenem pa knjiga nikakor ni dostopna samo bralcem iz generacije. Pesmi iz nje so med drugim z naklonjenosjto objavljali mednarodno uveljaljavljeni hrvaški pisatelj Rober Perišić, Peter Semolič, Petra Kolmančič, srbski pesnik Bojan Savić Osotjić. Vsi, razen Ostojića, pripadajo drugi generaciji. Prva verzija Dvovida je vsebovala navdušeno več kot tridesetstransko spremno besedilo slovenskega sodobnega klasika starejše generacije. Odpovedal sem se mu zaradi želje po avotnomni konfrontaciji s knjigo, ki pa mi je g. Divjak, kot bom izpeljeval, ne privošči.

A za trenutek se zadržim še pri drugi utemeljitveni ad hominem potezi. V predzadnjem odstavku piše: “Samo ugibam lahko, a verjetno je Sinanovićev cilj prek intenziviranja intelektualno grdega spraviti bralca na rob, kjer se temu upre in se razpre sublimnemu, ki naj bi se skrivalo v ozadju.” Tu se Divjak zaveda svojega zgolj špekuliranja, a v naslednjem odstavku vseeno suvereno zaokroži celoten tekst in ovrednoti knjigo na njegovi podlagi. Ne samo, da gre za ad hominem, napaka gre še korak dlje, saj je špekulativnost tega ad hominema priznana, a se takoj na to glede tega spozabi. Mislim, da si profesionalen kritiški tekst ne bi smel privoščiti takšnega razkroja racionalnosti, sploh pa ne na tako kratkem prostoru, ki mu je odmerjen.

Menim, da tovrstni zdrsi izhajajo iz dispozitiva kulturniškega fevdalizma, ki ga je imenoval in analiziral Jure Detela. Kulturniški fevdalizem predpostavlja, da je mladim avtorjem potrebno odmeriti točno določeno in definirano mesto v okviru literarnega polja, to mesto pa je treba reproducirati, avtorja je treba v njem zadržati. Kulturniški fevdalizem torej ne more prenesti pesniškega dogodka. Kot sem omenil že na začetku, in kot je razvidno tudi iz samega Divjakovega teksta, le-ta goji do Dvovida določeno fascinacijo. Zdi se, da poskuša knjigo panično umestiti na določen fevd. Ko vidi, da se delo temu upira, mu pripiše avantgardistično tendenco in ga začne zmedeno primerjati z dokaj naključnimi avantgardističnimi smermi, ki z Dvovidom nimajo prevelike povezave. Kulturniški fevdalizem, na podlagi izrečenega, ne prenese avtonomne konfrontacije s poezijo kot dogodkom.

Da bi takšno umestitev utemeljil, se Divjak domisli nediferencirane sintagme estetike grdega, ter se odloči, da knjiga v njej ni uspela. Žal pa tu pride do zmede pojmov, podobne, kot se je pojavila pri ogrodnih ad hominem tezah. Dejstva so namreč, da se pesmi v glavnem poslužujejo klasično, kanonsko lepega imaginarija in simbolike, oblikujejo okoli motivov vode, sonca, čistosti in Boga. To, kar Divjak razume kot estetiko grdega pa je preprosto višja lega pesniškega jezika in določene jezikovne intenzitete, ki pa niso nič robnega, čeprav so v zadnjem obdobju v nekaterih slovenskih poetika zanemarjene. Pesniški postopki Dvovida so v marsičem skupni recimo s postopki Perelmana, Šalamuna (ta vzporednica se javlja v skoraj vseh ostalih kritikah mojih knjig), Vešovića, Osojnika, med mlajšimi domačimi avtorji pa denimo Božiča in Krmelja. Torej moram bralca na tem mestu razočarati: pri Dvovidu ni veliko robnega, je ena od zbirk, ki prinašajo eksplozije podob in intenzivna pomenska vozlišča, ni pa v formi izvirna. Vse to so značilnosti poznega modernizma. Prav tako v zbirki ni programa: gre za totalno poezijo, ki ne samo, da ne prinaša programa, skorajda bi lahko rekel, da ne prinaša nobenega stališča, nobene zunanje reference.

Očitek programskosti se seveda tukaj nanaša na moja v publicizmu in literarni kritiki izražena zdiferencirana stališča. V antiintelektualnem habitusu slovenske postmoderne, ki ga deli določen krog avtorjev – ali pa fevd – vsako zdiferencirano, konceptualizirano stališče skorajda že pomeni programskost, ki v deklarativni apolitičnosti, a de facto politikanstvu tega habitusa predstavlja nekakšno žaljivko. Prav tako teza o pomanjkanju samoironije v zbirki izhaja iz moje zloglasnosti, ki sem si jo pridobil znotraj področja publicizma in literarne kritike, nima pa veliko opraviti s poezijo, glede katere je bil v večini kritik do zdaj humor označen kot njena ključna poteza. Res pa je, da poezijo jemljem smrtno resno in je ne ironiziram zato, da bi lažje mistificiral sebe v odnosu do nje, temveč poeziji dajem prednost pred svojo avtorsko figuro, kar je precejšnje odstopanje od lokalne prakse skupine avtorjev, ki jo omenjam. Vendar tudi tu Divjak zaide v protislovje, ko najprej navaja verze, v katerih je t.i. pesniški subjekt “zgožen”, v katerih se identificira s parketom, potem pa poda omenjeni očitek. Lahko bi se reklo, da je knjiga v celoti ironiziranje tako imenovanega pesniškega subjekta.

Vseh teh podatkov ne navajam z namenom prepričevanja, ampak zgolj kot dejstva, ki so jih prepoznali domala vsi bralci doslej. Ne pozivam k posebni lucidnosti, ampak k upoštevanju osnovnih pravil racionalnega razmišljanja in k upoštevanju dejstev.

Panična potreba po blokadi dogodka Dvovida vodi znotraj teksta Kiklopski brutalizem v razkroj stika z realnostjo in v odpoved raiconalni misli ter tako tudi osnovnim standardom literarne kritike. Diskurz te kritike je podoben sorodnim paničnim ali že paranoičnim diskurzom v sferi realpolitičnega. Drugi je paranoično opredeljen v naprej in vsaka njegova poteza lahko služi kot potrjevanje tej opredelitvi. Ta antiintelektualni in iracionalni diskurz je stalnica slovenskega literarnega polja in ad hominemi, ki letijo na moj račun, so njegov del.

Gre za sistemski pojav, ki je danes pogosto uperjen proti razmišljujočim in prodornim mladim glasovom na vseh ravneh. Nedavno ga je na podelitvi Stritarjeve nagrade dobro analiziral Aljaž Krivec. Iz Divjakovega besedila je razvidno, da je v njegovem središču generacijski sentiment.

Močno upam, da vse to pozna svoje meje. Nasproti temu barbarstvu danes v Sloveniji stojijo izjemno načitani, lucidni, bojeviti in delovni mladi ljudje, ki nimajo česa izgubiti, in ki jih najdemo na različnih področjih, od aktivizma, do literature, do gledališča, do filozofije in teorije. Postavili so lastno infrastrukturo, sami oblikovali svoje skupnosti in zarisujejo lastne fronte. Ne bo jih mogoče podkupiti s titulami, navajanjem na obča mesta, prazno hvalo, hinavskimi lepimi manirami … Ne bodo se zlahka upehali. Zato še enkrat pozivam k vzpostavitvi racionalnega dialoga.

G. Divjaka, ki je med drugim član žirije večje slovenske literarne nagrade, pa opominjam, da mu takšni zapisi ne morejo biti v čast, kakor tudi ne morejo biti v ponos tako vplivnemu časopisu kot je Delo.

S spoštovanjem,

Muanis Sinanović


LITERODROM II
Administrator — 11. januar 2016
LITERODROM II

MEDNARODNI FESTIVAL ZA LITERATURO V RAZVOJU

FOKUS:
MIGRACIJSKI PROSTORI — NEMŠKO GOVORNO PODROČJE

14. – 16. 1. 2016, KLUB CD; MENZA PRI KORITU, METELKOVA

LITERODROM je prostor pretresa in predstavitve literarnih praks vzhajajoče generacije vsakokrat novo izbrane regije. Mapira literarno produkcijo in produkcijske pogoje mladih literarnih producentov v vseh njunih vidikih (od založništva, pisanja, kritike, sprejema in do diseminacije). To leto smo povabili avtorice in avtorje, založnike, prevajalke in kritike iz nemškega govornega področja (Avstrija, Nemčija, Švica).

Kako sploh opredeliti to regijo? Vsekakor gre za kulturni, historični in jezikovni prostor, ki ga je na podlagi teh določil mogoče razumeti kot celoto. Vendar gre za porozno celovitost. Kot gospodarsko izjemno uspešna regija z visoko stopnjo socialne varnosti je že dolgo križišče in predvsem cilj migracijskih tokov. Izvoznica blaga in kreditov ter uvoznica migrantov in obresti. Literodrom sprašuje, kakšna literatura nastaja v teh pogojih in kakšni so pravzaprav specifični pogoji njenega nastanka? Kaj je danes mlada nemško-jezikovna literatura, ko je ne le več ni mogoče fiksirati zgolj z nacionalnostjo, religiozno-kulturno pripadnostjo itn., temveč ko je tudi njena govorica postala multituda trenj jezikov in kulturnih ozadij? Jo je sploh še mogoče razumeti kot celoto torej regijo nekega literarnega sistema s specifinim knjižnim trgom, vrednotenjem itn., ali gre predvsem za literarno območje paralelnih struktur, stategij in usod, ki med seboj, če že, interagirajo zgolj naključno? Je torej predvsem in zgolj kraj, kjer živijo in delajo mlade avtorice in avtorji najrazličnejših ozadij? Kakšne so strategije avtonomnih literarnih producentk in producentov tega območja/regije? Kako prihajajo do bralstva, kako do sredstev in kako sploh razumejo litaraturo? Kajti tudi literaturo samo je moč razumeti kot neko prihajanje, kot migracijo, napotenost. Vselej od tam, od koder se piše, tja, kamor je namenjena, in nekem drugem tja, kamor pride.

LITERODROM se v nasprotju s številnimi festivali pri nas in v tujini ne osredotoča na postarano koncepcijo literarnega dela kot fetišiziranega objekta ter na kult avtorja, temveč se osredotoča na neodvisno literarno produkcijo izbrane regije ter izpostavlja strukturne, finančne in politične izzive, s katerimi se soočajo. Posveča se mladim literarnim producentom po principu sodelovanja in izmenjave s ciljem vzpostavitve mreže sodelovanj in formacije mreže avtonomnih literarnih producentov. Festival stavi na mnoštvo izmenjujočih se glasov v interakciji ter na temeljito analizo in refleksijo literarnega polja – njegove kompleksnosti, večjezičnosti, transnacionalnosti in identitetne mnogoterosti.

LITERODROM kot artikulacija in materialna realizacija egalitarnega prostora skupnega branja ter praznovanja prav skozi predstavitev pluralističnega omrežja založniških in literarnih komunikacij, ki kot takšne v vseh aspektih stremijo k ohranjaju spomina in poročila živih sil raznolikosti kultur in življenja, v nasprotju s težnjami po uničenju izkušenj, zgodovin in genocidov celotnih ljudstev in kultur, stremi vsak zapis in komunikacija med založniki, avtorji, prevajalci in bralci, iz inata v popolnoma nasprotno smer: k ohranjanju življenja in k totalni dematerializaciji nasilja in strahu skozi verbalni medij, naj bo analogen ali digitalen, shranjen za vse, ki prihajajo, kot uvid, vzrok in posledica prihodnjega delovanja.

Ob zaključku festivala izide posebna dvojezična številka revije IDIOT: IDIOT/DE, kjer bodo prvič v slovenščino prevedeni povabljeni gostje, vključno z izborom mladih domačih avtorjev in avtoric. Slikovno jo je opremil Marko Jakše.

KONCEPT IN IZVEDBA / Programski vodji: Uroš Prah in Tibor Hrs Pandur
PARTNERJA FESTIVALA: Paraliterarna organizacija IDIOT, Goethe-Insititut Ljubljana
PODPORA: Traduki
V sodelovanju s KUD Kentaver
Medijski partner: Radio Študent
Publikacija festivala: IDIOT/DE

PROGRAM / PROGRAMME

ČET 14.1. / THU 14 Jan

19.00 — 20.30 / KLUB CD
Pogovor / Debate: POLITIKE IDENTITET 1 // KULTURNA OZADJA, SAMOCENZURA, SAM-OPROMOCIJA /// IDENTITY POLITICS 1 // CULTURAL BACKGROUNDS, SELF-CENSORSHIP, SELF-PROMOTION
Ricardo Domeneck, Sandra Hetzl, Abud Said, Michelle Steinbeck
Moderira / Hosted by: Uroš Prah

21.00 — 22.00
Berejo / Readers:: Ricardo Domeneck, Abud Said, Michelle Steinbeck
Glasba in video / Music and video:: Enok aka Gašper Torkar

PET 15.1. / FRI 15 Jan

17.00 — 18.30, Klub CD
Pogovor / Debate: SLOVENSKA MANJŠINSKA LITERATURA / SLOVENIAN MINORITY LIT-ERATURE
Lidija Dimkovska, Goran Janković, Dominik Srienc, Suzana Tratnik
Moderira / Hosted by: Muanis Sinanović

19.00 — 20.30 – KLUB CD
Pogovor / Debate: SODOBNO ZALOŽNIŠTVO IN UREDNIŠKE STRATEGIJE / CONTEMPO-RARY PUBLISHING AND EDITORIAL STRATEGIES
Robert Prosser (Babelsprech), Nikola Richter (mikrotext), Daniela Seel (kookbooks), Mathias Zeiske (Edit)
Moderira / Hosted by: TIbor Hrs Pandur

21.00 — 22.00
Berejo / Readers: Robert Prosser, Nikola Richter, Daniela Seel, Dominik Srienc
Glasba in video / Music & video: Enok aka Gašper Torkar

SOB 16.1. / SAT 16 Jan

19.00 — 20.30 – KLUB CD
Pogovor / Debate: POLITIKE IDENTITET 2 // DVO- IN VEČJEZIČNOST ALI MENJAVA JEZIKOV / TRADICIJA MIGRACIJSKE LITERATURE IN PRELOM Z NJO /// BI- AND MULTILINGUALISM OR LANGUAGE SHIFT/ THE TRADITION OF MIGRANT LITERATURE AND THE BREAK WITH IT
Olga Grjasnowa, Matthias Nawrat, Sandra Hetzl, Antina Zlatkova
Moderira / Hosted by: Urška P. Černe


21.00 — 3.00 – MENZA PRI KORITU, METELKOVA

PREDSTAVITEV POSEBNE ŠTEVILKE REVIJE IDIOT/DE, VELIKO BRANJE, ŽUR IN ODPRTI MIKROFON! / IDIOT/DE MAGAZINE LAUNCH, GRAND READING, PARTY AND OPEN MIKE!

Berejo / Readers: Olga Grjasnowa, Mathias Nawrat, Antina Zlatkova + ostali gostje in avtorji
Glasba / Music: Shekuza & Enok


ID16 MINITURNEJA DECEMBRA 2015
srhrobit — 13. december 2015

I.D.I.O.T je decembra na manjši turneji. Do konca meseca se pojavljamo še:

v torek, 15. 12. ob 19.30 v Novi Gorici, na prvi dan festivala Knjige pod jelkami, ki ga organizirajo Razpotja

v sredo, 16. 12. ob 20.30 na festivalu Mlade rime v Mariboru

25. 12. pa v Izoli na tretji izvedbi festivala IZIS

Predstavljamo ID16; beremo najbolj svežo domačo poezijo ta hip, napovedujemo izdaje prihodnjega leta in trende prihodnjih let. Ne predajamo se obsolsticijski depresiji in zagotavljamo, da intenzivnost teles in glasov zopet ne bo zaostajala za intenzivnostjo objavljene pisave.

Povsod se bo mogoče z novimi ID-i tudi oskrbeti.

“Zarisi v pesek; glasovi
velikih krotkih živali
Z zrakom skoz grla v prsi -
mukanje, hrzanje, ruki

po vsej Evropi; mantre,
drveče skozi vasi;
upori zatiranih ljudstev;
pod kožo krožeča kri.”

Jure Detela – [Zadnji pevec, zaklet ...]


IZŠEL JE ID16 + IDIOT NA KNJIŽNEM SEJMU CD
srhrobit — 24. november 2015

Izšel je IDIOT 16! Dobite ga lahko vsak dan na Knjižnem sejmu, kjer na stojnici Cankarjevega doma predstavljamo prihajajočo edicijo festivala Literodrom in produkcijo IDIOTa v celoti. Najdete nas v drugem predverju nasproti foruma za obiskovalce. V prihajajočih dneh bomo tukaj in na spletni strani objavili več o vsebini tako ID16 kot Literodroma, ki bo januarja premeril mlado literaturo nemškega govornega področja. Vendar si želimo, da pridete na sejem in nas o obojem povrpašate v živo. Se vidimo!

+++ ID16: VSEBINA +++

6 Uroš Prah: GIBANJE POSTANE TOK 8 Poročila / Reports 28 Jure Detela: ZADNJI PEVEC, ZAKLET; SPOROČILO30 Dejan Koban: DERATIZACIJA UMA31 Wang Ping: CUNAMI 32 Uroš Prah: TIŠIMA35 James Tate: DIVJE ZVERI36 Tomaž Šalamun: ANDI45 Janez Ramoveš: VARIACIJE NA KUPE ZEMLE46 Ana Pepelnik: GLAGOLI SONCA52 Vuk Rodić 54 Tibor Hrs Eppinger: NOTRANJE ZADEVE61 Goro Takano: NAJGRŠI POGLED NA SVETU70 Aleš Jelenko72 Vesna Liponik73 Jure Bernik: WALKERS77 Ivan Antić: LOŠ ŠEGERT/SLAB VAJENEC 79 Muanis Sinanović 82 Žiga Hren83 Jure Vuga84 Tomaž Grušovnik: PASJI DREK86 Rikardo92 Amadej Kraljevič 94 Iztok Osojnik: KOSOVEL IN KRAMBERGER, MED AVANTGARDO IN SODOBNO SLOVENSKO POEZIJO 111 Jan Krmelj: PISMO AVTORJEM


Starejše objave »


Stran se je naložila v 0,290 sekunde. Vzpostavljenih je bilo 20 povezav z bazo.

Specialitete


KORESPONDENZA (via Twitter)

Error: Twitter did not respond. Please wait a few minutes and refresh this page.


Trenutno niste prijavljeni

Podpirajo nas