NullIdiot na dom!
zadnje objave

Kerkopski fevdalizem

LITERODROM II

ID16 MINITURNEJA DECEMBRA 2015

RAZPIS / CALL FOR – IDIOT 16

RAZPIS / CALL FOR – IDIOT 15

IZŠEL JE ID16 + IDIOT NA KNJIŽNEM SEJMU CD

LITERODROM: Mednarodni festival literarnih praks v razvoju // CD, 15. – 19. 1. 2015

IDIOT v gozdu – IDXV.!

Ob smrti oz. dokončni preobrazbi Tomaža Šalamuna v vse, kar je (piše: Jasmin B. Frelih)

Prihajata IDIOT 13 in RIIBA!


Tibor Hrs Pandur
Z violino proti bazuki

MINDFUCK — september 2009

Mindfuck (teaser)

1.

Dandanes je že izpoved hrepenečega subjekta subverzivno dejanje. Sonce prihaja. Ne znam se ustavit.

Uživamo bolečino. Vsak občutek je potencialna mojstrovina.
Ampak najmočnejši od vseh je iluzija zamujene priložnosti.
Ne zanimajo nas čevlji.

Hipnotizirani hlepimo za nečim kar se vedno izmuzne kot misel do katere te vedno znova pripelje dejstvo, da se je prejšnja izmuznila.

Treba je očarat prihodnost.
Moramo bit nadzemski egoisti in se žrtvovat ritmu.
Poljubi so staromodni. Naključne naplavine. Staromodne. Jambi. Hiperstaromodni. Svobodni verz staromoden. Ginsberg staromoden. Petrarca.

Blaženost je čutit, da vsi vidijo enako kot ti. Blaženost.

Ja slavili bomo kogarkoli.
Lanterne bomo videli kot prostovoljno posilstvo.
Nič nas omejuje. Rastemo. Picasso akademik.
Picasso plagiat. To ni moderno. To je vprašanje metode.
Zdaj smo. Verjamemo v meso. Bistvo zemlje vedno nosimo s sabo. V hlačah. Smešni smo in banalni, smejimo se vsaksebi. Pljuvamo v cvrtje, v svoje kosilo. Dobimo zaušnico.

Kaj nas ustavi? Gojimo nenatančnost. To je nova naravnost. Nadaljujemo ne da bi se ozirali nazaj. (Čeprav smo se in napisano brali nazaj vsaj trikrat.) Kaj pride potem. Kaj pride potem? (…)


RETURN TO NIKOLA TESLA — september 2009

Return to Nikola Tesla (teaser)

»Peace can only come as a natural consequence of universal enlightenment.«
(My Inventions, Nikola Tesla)

1.

V restavraciji je Ata za mizo klel čez metafiziko
Ponoči pa jo je pisal

Ostanem sam v igricah in arkadah
In koridorji in sobe iz katerih ljudje
Ulice nevarne in umazane

Skoči! Plavaj!
Pa boš vidu
Al greš
Al prideš
Al si tam
Al te
Al nardiš
Al ne
Al objameš nekoga
Al se zase držiš

Tam je stal in gledal njihove hiše
In vodnjake in bloke
Ni videl. Je bil hrib
In lepo je blo
Sem začel gradit
Razne lepe stvari
Iz rožev in sijočih scenic
Iz nožev in miz
Minaretov in sploh vseh stvari

Pa so prišli ljudje
Z umazanimi prsti
In jedli in pili in žicali dnar

Hotel bit čist jebemu
“Zgradit luč”
Vsaj nekaj lepega
Najprej glasbo
N´toko se je strinjal

Čeprav nimam distance
Sem organiziral in delal
Ampak so zasedli projekt
Krčmar je hotu denar
Lepa francozinja me je izfilozofirala
Ko sem citiral Pounda

This wind out of Ferrara
Paradise
Ne da bi bil
Tam
Poznal samo po imenu

»Tako drugačna sva
V temi pa eno«

Preskoču sem ciljno publiko
Kariera se mi obeta

Ona se sleče. V kopalnici tempramenta
Njene dlačice so zlate
Pijani najstniki razbijajo flaše
Ob ograje. Ob morju
Ko jih nihče ne vidi

Nekaj manjka
Gledam jo kako lula
Vidim vsako poro njene vulve
Kako utripa, sodi, diha let
Resnica vonja
Vsa Kasper Hauser
Klifi in morje in koridorji
Ljudje za njimi. V paru ali v dvoje
Montecasino. Montevideo

Slekla se je in prišla k meni
In dotik je bil jezik

Ampak, ko se poljubljata
Ona voha sebe

(…)


DEKLARACIJA ČLOVEŠKE ODVISNOSTI — april 2009

Deklaracija človeške odvisnosti

(1623 – 2009)

1.

Kdo bi prenašal razdruženost narodov, debilnost birokracije, solipsizem slovenstva in glorifikacije dolgčasa, stoletja sleparjev, strahopetne tirane, fanatike samopohabe in cinične opazovalce človeške komedije …
nočne more zgodovine, privatizacije energije in genskih zapisov, obdavčenje vode in zraka, masovne debilizacije, utopične inavguracije, spolne frustracije, nacije, okupacije, dvoumne deklaracije in prostovoljne amputacije, napsihirane odstrahunapumpane množice, neizživete fantazije, globalne vasi in komercialo modernih odnosov … zveličanske blodnje in manične horde …

Kdo bi prenašal … odprte rane neskončne ambicije, vljudne pokole v imenu svobode, dogme podedovane nezavedno, brezna, zidove in tanke med nami …
Kdo bi te poslušal ko repaš v noč
Biljone impulzov izkoriščenih, zbrisanih, prevrednotenih, pretepenih, ljubljenih in spet izkoriščenih, pofukanih in zapeljanih in spet odvrženih kot paket znucanih kondomov, zmučenih z brutalnostjo vsakdanjih puhlic, pičkolačnih psov in krikov agresivnih fakerjev, ki jim v žilah vre zadnja legalna droga,
ubogih capinov, ki se jim v obrazu razkrije apokalipsa, ki jo ignoriraš, medtem ko greš mimo, kot da jih nič ne more več rešit.

Kdo bi poslušal … šipšaloneke, šalabajzerje, erbšlajherje, hajvane, duduke, idiote in potencialne ljudi vmes, polne hrepenenja, ki jih počasi razjeda samoumevna omejenost duha, ujetnike sonca in krotke divjake, redke ljubimce, ki res ljubijo in ne samo jebejo, dokler ne propadejo, da bi končno spoznali … znova in znova …

Armagedon blazne ljubezni, ki ga je rodilo brezmejno nasilje
Napušene najstnike, ki ne jebejo, dokler jim špila
Verbalne fetišiste
Preroke lažne krame
Klovne in anarhiste
Sočutne fašište
Mazohistične altruiste

Podzavestne agonije, samosproducirane apatije, tehnološke izolacije, politične asasinacije, prijazna suženjstva in človekoljubne genocide, zlorabe moči in pozicij, blokirana gibanja, samotne masturbacije, neuspele demonstracije, teroristične akcije, filozofske abstrakcije

Sanje, ki si jih ne morš izsanjat
Ljudi, ki jih ne morš imet
Vero, s katero se upijanjaš
Tekste, s katerimi se opomenjaš
Obljube, ki jih ne držiš
Glas, ki ga ne slišiš
Pogled, ki ga ne vidiš
Bolečino, ki je ne čutiš

Kdo bi se uprl in se spravu z besedami nad armade bomb in jih z nasprotovanjem … končal?
Kdo bi preživljal muke, švicat kri in nergat pod svobodnim soncem, če mu ne bi groza pred nečim po smrti, neodkrita dežela, iz katere se še vrnil ni nihče, skockala voljo, da raje prenašamo nesreče, ki jih imamo, namesto da bi drveli k drugim, o katerih nimamo pojma?

Tako vest dela strahopetce iz nas vseh. In tko se shira goreča bakla revolucije …
vsak velik podvig zgubi odločnost akcije.

2.

Kdo so ti ljudje, ki lahko samo s svojimi možgani spravijo cel svet na kolena, a ga ne. Ampak jih dajo kot ogenj, darilo kot reka svojo vodo – zrak kisik, telo toploto …

Premeteni Odiseji in naprej misleči Prometeji
Modeli z več zavesti –

Kdo so ti neslišni disidenti
Ki lahko samo s svojimi glasilkami ogrozijo jedro sistema

Hekerji vseh dežel …
Borci za Električno Neodvisnost
Neopazno onesposobljeni!
»Anarho-liberalci«!
»Heiderjanski nihilisti«!
Samooklicani sovražniki samoupravne komunistične partije, oligarhistične hunte, tretjega rajha, uboge matere cerkve, združenih narodov al demokratičnega fašizma

Kdo so ti imitatorji Sonca, ki so si možgane obrnili navzven, da bi vsi vidli kaj in kdo so lahko …

3.

In ker ne veš in ugibaš
Sklepaš, kar pač sklepaš

Banke te odirajo s hitrostjo smrti
Z OBRESTMI JE TVOJ KRUH NAMOČEN V KRVI MILJONOV

Mediji ti lažejo dan in noč iz neke neznane radijske postaje,
ki te sploh ne potrebuje.

Samo elektriko ti izklopijo pa padeš na kolena

Majo te, še preden prideš v vrtec …
te šopajo z nesmisli namesto ključnega znanja:
Nič Fizike. Nič Glasbe. Nič Zgodovine. Nič Filozofije.
Nič svetlobe. Nič kar se dogaja Zdaj.

Čutiš strah, ki ga proizvajajo vate?

Vsako sporočilo je proizvod, ki ga ne gledaš
Ampak s katerim gledaš
Na podlagi katerega
Iz katerega pol vidiš …

Vlade plačujejo korporacijam, naj ne proizvajajo
Drugače bi jim golfi že iz ušes viseli

Plačujejo kmetom naj jablana ne obrodi

Naj trava ne raste

In ker so ljudje (z)gledali drugače, so jih imenovali drugače. In kot besede, ki jih vidijo različno, so ljudje postali višji in nižji, in nardili so države z različnimi imeni –
In nardili so stroje, da odgovarjajo namesto njih,
Ko se njim ne Da
Ko se jim ne ljubi …

4.

In namesto Ognja kralj
In namesto Sonca bog

In trupla brez obrazov
In mraz namesto ovc

Temne cerkve
V njih
Namest dreves in kamnov in rek

Ljudstva pod kapuco internih zaporov nihajo slepo v naslednji jutri, ki samo vedno prihaja

Neskončne reprodukcije teles, ki se rojevajo in pobijajo v neskončno …
Generacije in generacije otrok, ki simultano prijokavajo, ker prijokavajo na svet samih bedakov (z redkimi sijočimi izjemami vmes)

“Divja agresija, za katero ni ventila in popolno zavedanje, da ne boš preživel”

“Samoumevni dogmatizem depolitizacije populacije” in mistifikacije obskurne črpalke, ki nam pumpa dnevno kri, da bi uskladila

Banalnost zla in parade vulgarnosti, nezavedno produkcijo minljivih mojstrovin, ki tečejo iz strahu pred katastrofo nepojmljivih razsežnosti

Da si predstavljaš potencialne množice, ki jih nekdo združi, kot da bi napeljal reko v puščavo, da zaharajo iz omar svojih privatnih stanovanj in kričijo:
“Do not fuck with us.”

Dovolj digitalnih tajnic, hipohondrov moči in namišljenih bolnikov svobodne prisile, filozofov brez jajc, filantropov blazne hedonije, prekupčevalcev lakote in razmnoževalcev sovraštva, državnih konstrukcij, izmišljenih funkcij, omejevanja informacij in produkcije frustracij, totalitarne mašinerije, industrije faking psihopatologije

Psihičev, ki spustijo psihiče iz zapora, da vodijo še eno nesmiselno vojno … Nepredstavljive posledice groze enega izstreljenega metka …

Očigledna metafizična razsežnost sistema, ki ga očitno nihče ne razume ali obvlada

Žalost celotnega vesolja v debelem prodajalcu na črpalki, ki ni nikoli imel možnosti, da bi se realiziral

Verige brhkih mladoletnic izničenih na zapimpano meso, medtem ko se rajcajo za keš v neskončni tragediji porničev in televizijskih tračev

Nadobudni mladiči, ki se puntajo za revolucijo v jamertalu
Pridigajo pobožne ideje o velikih prevratih in ambiciozni redekoraciji družbene nadstavbe

Proti cenzuri v imenu državne varnosti in načrtni represiji revolucionarnih izumov, ki bi lahko ruk cuk rešili vse probleme materialnega obstoja

Proti popolni slepoti nerazlikovanja med sistemom in tistimi, ki ga simbolizirajo

Podivjani protestniki zažigajo zastave sovražnikov

Gnilo sadje hiperprodukcije puščeno, da gnije
zanalašč
iz navadne sadistične zajebancije

Prikrite transakcije, oborožene reakcije, iz strahu ali osebnih koristi, spontane prepovedi spontanega čustvovanja in poročanja resnice, trgovanje z ljudmi in orožji, pedofili in spolni sužnji, umori iz ljubosumja, astronomski dolgovi, procesije mučenja in krvave zastave razodete besede, nekoristne teorije dejanja, spodletele socializacije, raznorazne falsifikacije, humanizacije, ilegalne deportacije, ekonomizacije in neomejene zmožnosti adaptacije …

(In nekje vmes mogoče

Samozadostnost enega samega vročega telesa
In dom in topla voda in sto sonc, ki ti pod srajco šopa

(Kot videt svet skoz nekoga
Drugega oči
Spremeni –
Kolker pač spremeni))

Človeštvo pred ekrani sanja zadeto
Kot svinja sanja o kukuruzu

Hrčki šopajo v svojih koleščkih proti obljubljeni deželi

Samozažgani budisti plapolajo svojo zadnjo molitev

Pijanci z izbuljenimi očmi, na robu smrti fehtajo na tleh, vsakršniki napsihirani s samogovori, odganjajo privatne demone neke antične navade, ki jih je požrla kot izum, ki ga ne razumejo …

Prestolonaslednik, ki je izdal ljudstvo pa samo buli kaos
ki ga je podpisal

Ljudi na cerkvah
In ljudi na ražnjih
In ogenj in krike in kri

Psi romajo čez raztreščene kopalnice 20. stoletja

Sluzasti mutanti se vlačijo iz penastih rek

Papirček čigumija je ob sunku eksplozije prebodel drevo

Radioaktivni otroci ga gledajo, kako niha v vetru kot čudo
sveta …

In smrt odnese žuborenje narave
In »tišina«
Potem
Popolnoma
Nedoumljiva

Zažgane strehe
In goske v letu
Nad pokrajino
Zažganih ljudi

Kako je to neverjetno

Verjet v lepoto
In smisel
Sredi sranja in groze sveta

Ni čudež, da se lahko
Še smejimo
Da ljubimo
Čutimo
In živimo …


ONE REVOLUTION PER SECOND — april 2009

One Revolution per Second

»Brezciljni Slovenec
Slovenec: 3 dinarje«1
drka na ruševinah kipa svobode:

Za vse je kriva Primicova Julija
»Tvoj dih je moj bajonet«
In če bi mu dala
Bi lahko spremenil svet

Bil velik poet
Samo ko je bil zadet
2005 se je še vedno fural na novoromantiko
In končno shekal
da ne morš skoz luksuza pičit

In vse, kar naj bi bil al moral bit
je vršalo okrog njega kot duh prednikov:

»Janez ponižni
Janez strahopetni
Janez črnoobrobljeni«2

Metafizično mrtev
2,4 svetlobnih let od Alfa Centauri

»VIVA INDIFFERENCE«3

Dante se je najbolj namatral s Paradizom
Rimbaud je spal pijan na plaži
rekel: Dets d best
Mallarme se je ufural, da dela bombe

Še Šalamun je kdaj pa kdaj podvomu
Če se ni preveč zaplezal
Vedel samo, kaj mora sčrtat

In nihče ne ve …

Kako to povedat?

Ljubi se mi
Ne da bi bil tam

Teoretiki pa niso poštekali
Razen da se nekam premika

Eni so šli v intimo, ne da bi se slekli
Scali na sisteme, ki so jih oblekli

Drugi so zamujali – prdeli stare bisere
V nove štukature. Prodali ideale za visoke položaje
Pisali kako sekajo paradižnike – kako si perejo rjuhe

Eni so se zapili – se sami ubili
Pametni so se izselili, druge so drugi
Tretji so sami nehali – četrte je zadušila kotlina

In oblaki so kr bli
In se formirali v neskončno

Več kot 10.000 let visoke umetnosti
Pa še vedno ista zgodba:

Homer je srkal čaj iz gobic
(6. stoletje pred štetjem)
Naenkrat ga zadane kot sneta sekira:

VSAK GIB – VSAK TON NA KLAVIR ODJEBE SISTEM!
… In ne mislimo več na blato, ki je pod nami
Ampak samo na listje, ki je na njem
In kako zelo smo ga imeli radi
Ko je padalo …

Potem pa papež čez 3000 let množici prostovoljni v dežju:

AVE GRATIA, KI SI NAS PLENLA
Tud če je Neruda napisal: »Kri teče po ulicah«
Kri teče po ulicah
In tud če je Dylan napisal:
»VLKA JE ROKA, KI VLADA SAMO S ČAČKO SVOJEGA IMENA«4
So pršli čoperji in zažgali ljudi
»Iz vsakega mrtveca je vstala puška z očmi«5

Pazite se!
KO LUČ PROSTA NE SIJE
Linguam Tertii Imperii
POP TV
1984

Žalosten postanem, ko nekdo reče navdušen v kamero,
»da je VIDET PAPEŽA VRHUNEC«

Vendredi Samedi Dimanche
“IZ AMERIKE PRIHAJAJO TANKI VESELJA IN DOBRE VOLJE”
Veliki in mali izviri grmenja zaloteni nepripravljeni
nad Bagdadom

ETIJOPIJEC SE JE NAJBOLJ RAZVESELIL
DANES IN NIKOLI VeČ
Največ slave požel Londonski klavec
Garry Kasparov trenutni drugi”

Je človek obvladljiva žival, dokler je đanki?
Je len? Je morilec?
Se bomo poklali?
Bo nekdo vedno mel večjega?
Te bodo zamenjali za novo robo?
Te prilagodili ideji?

On pa ti pozira poezijo o poeziji
Kako sam in buhuhuu
Reciklira originale
Se bori na neki drugi ravni
Pride na papir in pol zaspi

Zapira oči, da bi se skladalo
Nekje drugje:

Prvič. Začuti. Tvoje. Lase.
In obliko tvoje lobanje
Kar drugače
Ne čuti
Nihče

In čuti tvojo kožo
In strukturo tvojih ličnic
In tebe celo

Zunaj pa mesto in demonstracije:
Avtomobili v ognju
Pendrek v glavi
Rešen akcije
Zatripan v abstrakcije
Te verjetno smiselne agitacije
Neke spodletele inhalacije

Kar sploh ni sprožlo take spremembe
Razen da je Država pokazala svoje prave zobe:

Plečnik je bil prostozidar
Marx je hodu na kurbe

In lepe stvari
Res lepe stvari vmes
Ker je nekdo rekel, da so

Plagiat plagiata
Ne da bi bil too sentimental

Če bi se lahko, bi se že zdavnaj izpisal iz sveta

Babi z razbitim očesom pred Merkatorjem
Izis pozira za Diorja

P.S.

Dovolj mam tega sranja

Brez tebe bi bil ta list mrtev

.THP.

1 Kosovel: Kons Ikarus
2 Kosovel: Rodovnik/Kons Ikarus
3 Moloko: Pure Pleasure Seeker
4 Dylan Thomas: The Hand That Signed the Paper
5 Neruda: Razlagam par stvari


TEORIJA KONTRA PRAKSA — april 2009

Teorija kontra praksa

Naj se namesto epiloga dotaknem fenomena Poezije in Literature kot edinih upodabljajočih umetnosti, ki si po mnenju strokovnjakov ne zasluži lastne Akademije ali vsaj, v tem odročnem delu sveta, oddelka kreativnega pisanja. (Seminar dramskega pisanja, ki je bil uveden lani na Filozofski fakulteti, je vsaj napredek v to smer.)

Predpostavlja se, da je pesnik (pisatelj ali dramatik) rojen genij in samouk in da je vse, kar potrebuje za svoj razvoj nesrečna ljubezen, državna represija, depresija ali katerakoli druga opojna substanca, zaradi katere izsrka svoje možgane (v enem samem trenutku razodetja) skozi prste na papir, to malo razporeja, mogoče pet, mogoče dvajset let, mogoče en dan in voila: mojstrovina je rojena. Čeprav to velikokrat ni daleč od resnice, načrtno gojenje Pesnikov, Pisateljev in Dramatikov očitno ni v navadi. Mogoče so nevidne sile, ki sestavljajo učni program tako zaljubljene v preteklost in par zimzelenih klasikov, da jim ni mar za kakšno novo veličastno prihodnost Literature in Umetnosti (četudi nam morda grozi apokalipsa ali kakšno vsesplošno uničenje (kot vedno). Mogoče jih bolj zanima gojenje kritikov kot pa snovi, ki bi jo naj kritizirali. Mogoče so Pesniki, kot je rekel Mallarme, obsojeni, da se umaknejo v samoto, da bi si tam izklesali lastno grobnico in mogoče jih razume le redkost neke tihe večine, ki se v svojih izoliranih sobicah slini nad prefinjenimi prdci preteklosti. Ne vem, mogoče. Čutim pa, da lahko študiraš Poezijo samo skozi pisanje Poezije, Prozo skozi pisanje Proze in Dramatiko skozi dejansko pisanje Dramatike, na isti način kot se študira Kiparstvo, Slikarstvo, Gledališče, Film, Glasba ali Ples.1 Zakaj temu ni tako, me včasih vznemirja, še posebej, ko bdim na kakšnem predavanju in preprosto ne razumem te poplave teorij brez načrtne ambicije, da bi ta teorija postala praksa.
Seveda so vsi Pesniki samouki in vsi Umetniki prisiljeni v svoje delo iz želje po (recimo) preobrazbi in nikjer ni Univerze ali Akademije, ki bi lahko ustvarila Umetnika iz nič – lahko pa ga vzpodbuja, usmerja, goji. In odsotnost te želje, te možnosti, te ambicije me večkrat navda z občutkom, da živim v megleni luknji, kjer je ustvarjanje nečesa lepega, čistega in preprostega, preprosto izločeno iz učnega načrta.
Očitno pa je, da se marsikdo (vsaj dva na vsako generacijo, upam) znajde na oddelku Literarne teorije samo zato, ker nikjer na obsežnem seznamu Alme mater ne najde oddelka Literarne prakse. Žal mi je, da moram našo nevronsko elito opozoriti na to žalostno stanje razmer, ki ga občuti vsak, ki ljubi produkte svojih možganov kot bi bili njegovi otroci in hkrati on sam, predvsem zato, ker se nekak utopično oklepa predstave, da bi v idealnem primeru združitve prakse in teorije lahko zmagoslovno živeli svoje želje kot luč generacij. Naj zato zastavim vprašanje odločneje:

Kaj je literarna teorija brez literarne prakse? Kako naj nekdo ve, kaj je pesem ali roman, če mu nikoli ni bilo treba napisati pesmi ali romana? Kako lahko literarna teorija spozna literaturo, če vase ne vključuje kreacije umetniškega dela? Če ne združuje prakse in teorije? Če vase ne vključuje umetniškega procesa, pravzaprav samega ključa do umetnosti? Kako lahko Literarna zgodovina ugotovi nastanek soneta, če ni nikoli morala/hotela/želela pisati sonetov? Kako lahko spozna genialnost Rimbauda, če se ne postavi v isto pozicijo kot On ali Ashberry ali Leonardo, pred prazno platno, bel list, čopič in pero? In komu naj služi Literarna teorija, če ne Umetniku in čemu, če ne prokreaciji Umetnosti?
Očitno smo priča veliki zarezi med literarno teorijo in literarno prakso, zelo podobni zarezi kot tisti med Glasbo in Poezijo; in čeprav ju ves čas omenjajo kot nerazdružljivi ob proučevanju nastanka poezije (ali glasbe), sta obe disciplini prefinjeno amputirani druga od druge, kar vštevam med največje zločine proti človeštvu nasploh.

V nobenem primeru ne pljuvam v lastno skledo ali iz zagrenjene pozicije kakšnega podeželskega hrusta dokazujem nesmiselnost Literarne teorije nasproti Literarni praksi. Rad bi samo pokazal, da med teorijo in prakso ne bi smelo biti nobene meje. In če je, je tam, da se jo zabriše.

Mislim, da samo skozi prevod, adaptacijo ali uprizoritev lahko res lahko spoznaš literarno delo, čeprav ga takrat tudi sploh ne poznaš.

Ah. Ni logično, da po štirih letih študija ugotovimo, kar smo vedeli že na začetku, da pisanje literature = študij literature. Da tu ni razlike. Razen v razlikovanju. Da je bistvo umetnosti prenosljivo na nekem intimnem nivoju, ki se ga ne da pojasnit nič bolj natančno kot življenje. Da šele ob intimni fascinaciji, adaptaciji ali prevodu literarnega dela spoznaš nujnost literarne teorije. Da je literarna teorija manj kot umetnost, če ni usmerjena v umetnost ali produkcijo umetnosti. Da mora tvoje delo bit usmerjeno nekam, v nek nov produkt. Da šopaš pač po svoji intuiciji in da se največ naučiš, ko in da delaš svoje najljubše dejanje stičišče vesolja. In to je to.

»Zgodovina literature mora bit zgodovina mojstrovin in ne povprečnosti.« (Ezra Pound)

Mogoče dodat še tole: Ljudje, kot tudi pesniki, se oplajajo med sabo, ne glede na teorije teoretikov in kanonizatorjev.
Hvala Mnemozini in vsem spolnim organom, da resnična Poezija ne potrebuje nobenih razlag in da je že iz njenega »kako« vse jasno …

Z VIOLINO PROTI BAZUKI
THP

1 Profesor DiRaco na Akademiji v Benetkah, je zagovarjal tezo: če je slikar prepuščen ustvarjanju, prej ali slej odkrije vse odtenke in ni potrebno, da se jih uči na pamet. Seveda pa samo vsak, ki je slikar, sam išče odtenke, ali pa ga sploh zanimajo …


Avtor ima tudi nekaj del v angleškem delu rubrike Translacije.

Specialitete


KORESPONDENZA (via Twitter)

Error: Twitter did not respond. Please wait a few minutes and refresh this page.


Trenutno niste prijavljeni

Podpirajo nas