NullIdiot na dom!
zadnje objave

Kerkopski fevdalizem

LITERODROM II

RAZPIS / CALL FOR – IDIOT 15

IZŠEL JE ID16 + IDIOT NA KNJIŽNEM SEJMU CD

ID16 MINITURNEJA DECEMBRA 2015

RAZPIS / CALL FOR – IDIOT 16

LITERODROM: Mednarodni festival literarnih praks v razvoju // CD, 15. – 19. 1. 2015

IDIOT v gozdu – IDXV.!

Ob smrti oz. dokončni preobrazbi Tomaža Šalamuna v vse, kar je (piše: Jasmin B. Frelih)

Manifestaciji ob izidu IdiotX in Balkan


Katja Perat
Z violino proti bazuki

DEKONSTRUIRAJ ME — junij 2010

Dekonstruiraj me

Jaz sem neka popolnost −
S svojim svobodomiselnim odnosom do resničnosti,
Zlate sanje avantgardistov
Razstavljena identiteta,
Zmagoslavje nekoristne komplikacije,
Dekle, ki se je spremenilo v pralni stroj,
Razkosano telo
Raztreseno po puščavi −
Za to smo se borili,
To je to kraljestvo,
Ki je obračunalo s fašizmom,
Jaz sem vaša zmaga,
Hvala, res,
Tisočkrat hvala,
Ne, ne potrebujem pozornosti,
Popolna, kot sem,
Z vesoljem sva poravnala račune,
Nobenih uslug mi ne dolguje,
Ne, ne potrebujem tvoje ljubezni,
S svojim v samozadostnost zakrinkanim samoljubjem,
Ki trči ob tvoje,
Saj veš, da te ne ljubim,
Popolna, kot sem,
Točno tako je, res,
Natanko tako kot se kaže −
Kaj vam je?
Kdo vas je učil ljubezni,
Kdo vam je rekel,
Da se ljudem, ki dajejo vtis verodostojnosti,
Kar verjame?
Da je, tisto, kar vidite,
Tisto, s čimer lahko razpolagate?
Vsa leta kritike,
Vse razumevanje,
Globina ideologije,
Vi pa kar naravnost −
Če si rekla, je že res,
Hvala, res,
Tisočkrat hvala,
Hvala za trdosrčnost zakrinkano v zaupanje,
Seveda zahtevam pozornost,
Seveda potrebujem ljudi,
Literatura,
Ljubezen moja,
Omogoči mi,
Da brez tveganja raztresem vsa pričakovanja,
Da zahtevam vse,
Česar nikdar ne zahtevam od ljudi,
Zavezana neopazni spodobnosti,
Popolna gospodinja,
Socialna delavka,
Jaz sem neka izmišljena popolnost,
Sem neskončno izmišljenih popolnosti,
Ki zahtevajo neskončno vzdrževanje,
Sem, kar sem,
Sem, kar znam,
Sem, kar sem si izborila,
Sem, od česar se obračam,
Sem, proti čemur sem obrnjena,
Sem, kar mi pripisujete,
Sem, kar neopaženo zdrsne mimo,
Dekonstruiraj me,
To je edina intimna zahteva, ki jo lahko postavim,
Dekonstruiraj me,
Vzemi me iz literature
In me pripravi za ljubezen.


REŠEVANJE BANALNOSTI — junij 2010

Reševanje banalnosti

Treba se je učiti pri Greenpeaceu −
Od izkušenih ljudi,
Ki lahko zdržijo bližino umirajočih delfinov
In ne odmaknejo pogleda,
Ki znajo preživeti ob nekvašenem kruhu
In nekateri celo brez,
Naučiti se je treba
Organizacije, občutka za skupnost
In brezsramne patetike
Vseh, ki so kdaj kaj rešili.
V svetlobi nad severnim morjem,
S pletenimi kapami s švedskim vzorcem
Širokopleči v napihnjenih puhovkah,
S pravičniškim sijajem v očeh,
Za katerega se vsakič sproti borijo generacije
Javnomnenjskih voditeljev, naravovarstvenikov in lirskih subjektov.
Tvegati in s škarjami za živo mejo
Ponoči, ko spijo mesta z ljudmi, ki jih vsebujejo,
Precvikati ribiške mreže
In vrniti divjini polomljene, preplašene banalnosti,
Ki so jim generacije lovcev odvzele sijaj, ki jim pripada.


PONESREČENE IDENTITETE — junij 2010

Ponesrečene identitete

Ljudje sedijo doma
In gledajo v računalnike.
Lepo se oblečejo,
Stojijo pred ogledalom,
Pustijo avto doma,
Ker bi radi bili pijani,
Kličejo prijatelje,
Vlagajo trud
In včasih jokajo,
Da bi se počutili bolj upravičene do svojih pesmi.
Potem prirejajo literarne večere,
Na katere nihče ne pride
In včasih kdo pride,
Ampak jim ne verjame.
To so žalostni intelektualci.
Ne zamerite jim,
Ko tiho stokajo, medtem ko se molče vračate z dela
In po nepotrebnem mislijo na smrt.
Za njimi so leta samoprevar,
Ki jim nekateri znanstveniki,
Ki ničesar ne razumejo,
Rečejo prihajanje k jeziku −
Ustvarjanje šuma med dvema besedama,
Da luknja, ki ju ločuje,
Ne bi prišla preveč do izraza.
Zaobljubljanje besedi,
Naučeni, da se izmakne stvari,
Ki zabrisana stoji nekje v ozadju
In opominja na nepriljubljenost in slabištvo
Žalostnih intelektualcev.
Mogoče ne veste, o čem govorim,
Vendar bi razumeli, če bi hodili na literarne večere.


SMRT LJUDI BREZ LJUBEZNI — junij 2010

Smrt ljudi brez ljubezni

Kdor ima čas in zna opazovati,
Lahko v romantičnih februarskih večerih gleda,
Kako prazna telesa padajo ob tlakovce,
Ne bi verjeli, če ne bi videli,
Kako slovanska duša,
S pregovorno partijsko odločnostjo
Zavrže vse, čemur se je odrekla ljubezen,
Tudi povsem koristna, zdrava telesa,
Ki jih mogoče kdo pobira, ko odslužijo,
In jih nalaga drugega na drugo v kleti,
Če bo kdaj nuja.
Ne bi verjeli, kako hitro padejo ljudje,
Kadar ne vejo, na čem naj bi se utemeljevali.


RAZEN EDNINE — junij 2010

Razen ednine je vse izmišljeno

Razen mene
Na drugi strani računalnika
Za besedami ne stoji nič.
Dvaindvajsetletno dekle
Z zaležano frizuro,
S svojim neprijaznim zanikanjem,
Odklanjanjem in zadržanostjo,
Ki ne trajata.
Imam lepe oblake na drugi strani okna,
Ki jim ne morem omogočiti ničesar,
In ki meni nič ne omogočajo,
In čut za socialno pravičnost,
Ki ne koristi.
Ljudje so kritični,
Predvsem do žalostnih pesnikov
In najbolj do žalostnih pesnikov,
Ki ničesar ne znajo,
A radi pišejo o sebi,
Z mirnostjo in zbranostjo ljudi,
Ki nekaj delajo prav.
Žalostni pesniki,
Ki ničesar ne znajo vedo,
Da razen ednine nič ne zdrži
Soočanja z resničnostjo.
Če vam je bližje,
Si rajši predstavljajte kavboja z leseno nogo,
Zadnjega, ki je bil zraven
Pri nekem nepomembnem strelskem obračunu,
O katerem pripoveduje vsakič, ko ima na razpolago koga,
Ki mu je preveč nerodno, da bi brez uvoda vstal
In za sabo pustil na pol popito pivo
V družbi odsotnosti.
Vsi že zdavnaj izgubili zanimanje,
Samo kimajo in čakajo, da mine,
Predstavljate si tega človeka,
Kako sedi na verandi,
Ki ločuje njegov dom od prepišne prerije,
Kako gleda to nekoristno lepoto oblakov
In se smili sam sebi,
Brez da bi s tem koga obremenjeval.


TVEGANJE — junij 2010

Tveganje

Ljubi
Protirevolucionarji in strahopetni ljubimci,
Spomenik nekoristnosti človeške resnicoljubnosti,
Pusti kot suho meso,
Bratje v zločinu,
Kdor ni nikdar tvegal svojega samoljubja,
Ni bil nikdar upravičen do statusa samozaposlenega v kulturi.


MALA NOČNA PREGANJAVICA — junij 2010

Mala nočna preganjavica

Nikoli ne zaupaj lepo oblečenim svobodnjakom,
Neprestano na robu obupa −
Predvsem ponoči,
V tišini.
Opremljenim s klasičnim besednjakom
In ostrim očesom za tihožitja in krajine,
Do katerih že leta ni upravičen nihče,
Na robu,
Na katerem neprestano stojijo vse reči,
Blagoslovljene s svojo nevednostjo.
Lepim svobodnjakom, ogroženim z nekoristnostjo,
V samotnih zmenkih
Z resničnostjo, ki nastaja v tišini,
Ko se razidejo z ljudmi, ki bi jih radi obvarovali
In pred katerimi bi radi obvarovali sebe,
Ljudem, ki ne razpravljajo z bogovi,
Ker kaj pa bogovi vejo o življenju,
Zasebnikom, ki vedo, da je, kar jih sestavlja,
Komaj kaj več od vsote dejanj in prepričanj,
Ne zaupaj jim, v nočeh, ko so tvoja edina družba,
V tišini,
Kadar pijani površno izrekajo grozo,
Da jim nič človeškega ni tuje.


NIČ — junij 2010

Nič

Nič
Me ne upravičuje do naslednjega stavka,
Zaostren nič,
Ob katerem se lomijo objestni ljubimci in zanič pesniki
Po bednih sobah, po bednih delih mest,
Obsojeni na propad −
Ljudje, ki v nasprotju z dobrimi metalci nožev
Ne vedo, kako se priredi resničnost
In kako prisiliš snov, da te posluša.
Mislim na preproste stvari −
Šampone so Angleži pobrali Indijcem,
Kot Bob Dylan pobira besede nepismenim ljudem,
Kar jim zamerim.
Lepa Židinja z lepimi židovskimi lasmi
Si poje med tem ko se fena,
Ogledalo v kopalnici je zarošeno
In ona o teh stvareh ničesar ne ve.
Nič –
Bog, ki ga ni in sežgani Židje,
Burek, ki je zanič
In ameriški filmi, v katerih so vsi nehali kaditi,
Fantje, ki imajo takšne oči,
Kot jih imajo ostrostrelci v stripih
In se smejijo kot opice v brezrokavnikih,
Ki kradejo torbice turistkam.
Nekdo je rekel, da je to krivica,
Ampak krivica je tako kičasta beseda,
Kar se mene tiče,
Zrak ponoči diši po rožah,
Kar je dobro
In ljudje so videti, kot da razumejo,
Kar je tudi dobro,
Vsake toliko kdo reče no pasaran
In si mislim, da ima najbrž prav.
Nihče ne bo prodrl nikamor.


KDOR TEGA NE RAZUME — junij 2010

Kdor tega ne razume, si ne zasluži brati naprej,

Enkrat za vselej −
Barabe ignorantske,
Ki ne veste, kako se vlaga trud
In ki vam je samoumevno,
Da ima bralec samo pravice,
Dolžnosti pa nič.
To je neke vrste preizkus vaše dobrote.
Pojdite na ulice in si oglejte.
Usedite se s kakšnim pesnikom
In ga prisilite,
Da vam pove resnico.
Ker ne bi verjeli,
Jo pozna
In prav rad bi jo povedal
In tudi vi bi jo, grem stavit,
Radi slišali,
Že samo zato,
Ker ne prenašate radovednosti,
Ker je treba vsako praznino,
Ki se odpre,
Zapolniti z vato, ni res?
Da se lahko odpre nova in želja zdrsne v neskončnost.
Mislite si, da blebetam v prazno,
Vendar to več pove o vas kot o meni.
Niste pozorni, pravzaprav ste na meji brezobzirnega,
Ne veste, kako se prisluškuje ljudem,
Ki bi obupano radi povedali neko resnico o nečem,
Pa jim je nerodno, zato govorijo o čem tretjem.
Zato je poezija večinoma zanič,
Ker ubogi pesniki lažemo v neskončnost,
Da je lahko enkrat po nesreči nekaj res.
Sama sreča, da nimate osnovnega pogoja,
Da bi prepoznali ukano.
Ne nazadnje vi ne morete vedeti,
Kdaj se nekaj sploh ni nikdar zgodilo,
Še posebej ne glede na to,
Da znamo, kot je nujno za ustvarjanje kvalitetne literature,
Poustvariti resničnost brez večjega truda
Iz praznega zraka.
Pa vi povejte,
Če ni to čarovnija.
Si čarovnik
In potem te ljudje, ki jih niti maraš ne,
Plačajo 20 evrov.
Saj veste, kako razjezi intelektualce,
Kadar se spomnijo na to, da so plačani manj
Od polagalcev ploščic.
Še sreča, si mislim,
Glede na to, da polagalci ploščic
Radi jedo,
Intelektualci pa potrebujejo razlog,
Da jim je hudo.
Si mislite, da je to sarkazem, pa ni.
Tako to je, res.
Mogoče ste me izgubili, se vam zdi,
Preveč abstraktna sem postala,
Kar zame pomeni, da se spet izmikam tistemu,
Kar bi rada rekla
Pa je zaščiteno in noče ven,
Da me ne bi osramotilo, ampak nič hudega.
Glede na to, da me tudi prej niste imeli,
Za vas to ne bo neka velika izguba.
Si mislite, da sem togotna,
Ampak če bi vedeli, kakšna noč je za mano,
Bi vam bilo vse jasno.
To se zgodi, ta togota,
Ko je jutro
In ti smrdi iz ust
In se oklepaš tistega v svoji identiteti,
Kar se najmanj izmika
In je zato najmanj res,
In si rečeš, bom danes pesnik,
Da mi ne bi bilo treba biti človek,
Da ti ne bi bilo treba stopiti v praznino
In biti ves ranljiv in na očeh.
Vi si kar mislite, da je banalno
In da se ne sliši kot bog ve kaj
Ampak v iskanju resnice
Na koncu prideš do tega,
Da iz iste smrtne želje,
Kot ljudje pospešujejo v ovinkih
In poskusijo s heroinom
Daješ srce fantom, ki ga nočejo,
Ker so izbrali cesto,
Glede na to, da se jim poda k značaju in k jakni.
Pojma nimate, koliko truda to zahteva.
Ampak je tudi to
Neke vrste ljubezen,
Čeprav bolj bedna.
In ko si ravno mislim,
Da je to priložnost,
Da se enkrat za vselej resno razpizdim,
Reče nekdo
Ampak Katja
Tebi koristi, da si nesrečno zaljubljena
In glej,
Že pol leta nisem napisala nobene dobre pesmi,
Zdaj pa od nikoder cela poplava genialnosti.
Človek res ne ve več,
Česa bi se v življenju oprijel.


NEZANEMARLJIVO — december 2009

Nezanemarljivo

(uboga pesem, glej, kako se trudi, da ji ne bi bilo treba reči ‘sublimno’)
Ni zanemarljivo,
Število petnajstletnikov, očaranih nad
Gotskimi katedralami,
Temo gozda
In vojaki, ki z obrazi pobarvanimi v barve suhega listja,
Čepijo v zasedi.
Nujno se je spominjati,
Kako se fantje v belih supergah navdušujejo nad stvarmi na način,
Kot se nad stvarmi navdušujejo samo fantje v belih supergah.
Samo toliko,
Da te spomni, da na začetku ni bila beseda
Ampak nekaj dosti bolj nezapopadljivega.


VELIČINA — december 2009

Veličina

Epski ljudje vedo,
Da je človekova veličina v tem, da je neenak bogovom
In se radi bahajo s svojo smrtnostjo,
Epski ljudje vedo, da pogum dobi svoj prostor za obstoj
Zgolj ob prisotnosti strahu,
Zato nikoli ne prebirajo rumenega tiska v čakalnicah pred ordinacijami,
Epski ljudje, zaradi katerih se bojiš z občudovanjem spremljati sončne zahode,
Zaradi katerih postaneš nestrpen, kadar te ljubijo za to nepooblaščene osebe,
Epski ljudje, zaupanja nevredni,
Ki se v humanistiki nikdar ne ukvarjajo s feminizmom,
Ljudje, ki vedo, kako se stoji, da si najbolj podoben spomeniku,
Ljudje, ki so pri petnajstih s tabo hodili na metal koncerte
In nikdar obupali,
Ne verjameš jim, ne bi jim rad bil podoben,
Na zabavah se jih izogibaš,
Nerodno ti je, če se njihove bivše punce zanimajo zate,
Lepe punce, dobro oblečene,
Lepe kot fotografije s počitnic,
Resne kot nemška klasična filozofija,
Pravilne kot stvari, ki bi jih rad imel,
Če ne bi predobro vedel, kako demode je biti epski.


TEMELJI RAZOČARANJA — december 2009

Temelji razočaranja

Prisežem,
Jaz sem obupala dosti prezgodaj,
Glej jih, spomenike po naključnih mestih bivše Sovjetske zveze,
Še kar je videti, kot da imajo polno vetra v oblačilih in zastavah,
Kot mladi ameriški nihilisti,
Glej jih, kako se še kar borijo s tistim, kar je ostalo od boga,
Glej, v kakšni prednosti smo,
Odprite vsa okna, ko bomo že na avtocesti,
Imejmo uro in pol čistega zmagoslavja,
Glej, kako je, kadar so mladi evropski posteksistencialisti na poti na morje,
Odprite okna,
Vsi skupaj smo obupali dosti prezgodaj,
Da ne bi imeli nič od tega.


BOJLER — december 2009

Bojler

Kot italijanščina težko prenese sinhronizacijo zgodovinskih spektaklov,
Težko prenesem pet minut v vsakem dnevu,
Z nogavico v eni roki,
Ki se noče obuti sama
In mislimi, ki nočejo razumeti, zakaj nogavice
In židovsko vprašanje in ontološke temeljnosti
In telesom, ki hoče biti eno z duhom in kar sedi,
Pet minut v vsakem dnevu,
V katerih, kot človeku pade sladkor,
Padeta nivo lepega in zmožnost osmišljevanja.
Toliko skupnega imava,
Naš pokvarjen bojler in jaz.
Mrtva duša, se reče temu.
Tako hitro ugasneva,
Da kot bojlerju ne uspe segreti vode,
Meni ne uspe najti boljše ubeseditve
Za tole,
Čemur se, če se ne potrudiš, reče
Mrtva duša.
Opazujmo,
Kako se običajne stvari (kot zobobol),
Ki si jih spregledal,
Vračajo spremenjene v pošasti,
Opazujmo;
Vojna kot vsakodnevna okoliščina
In ves ta trud,
Preden lahko spet stojiš na balkonu
Med razobešenim perilom
In opazuješ orjaške jate ptic,
Za katere je s te razdalje nemogoče oceniti, katere vrste so,
Si pa lahko mirno gotov v to, da so lepe in same sebi namen.


FENOMEN BASTILJA — december 2009

Fenomen bastilja

(uboga pesem, tako odvisna od okoliščin)
Zanese te,
Navdušenje nad jutranjim nebom,
Kot zanaša Evropejke v salonarjih,
Razsipavanje lahkotnih nasmeškov
Med pozlačene kipe,
Mirnost, ko vedo,
Da se jim skozi puder vidi zgodovina,
Tudi kadar so spile preveč, da bi lahko hodile naravnost,
Mirnost, ko se jemlješ resno,
Kot se jemljejo družbeno kritični raperji in romantični pesniki,
Druščina nedotakljivih,
Zavezan meščankam, ki si na razdalji dobrih dvesto let
Pražnje oblečene
V neskončnost podajajo opeke in spreminjajo zidove v brez-zidje,
Prav tu, na tem trgu,
Naokrog je vse več luči
In tisoč drobcenih revolucij,
Ki so spravljene druga v drugo kot babuške,
Ena zate, ena za starše, ena za komuniste,
Vsakomur po svojih zmožnostih, vsakomur po svojih potrebah,
Vsak lahko nese nekaj domov,
Vesel si, da si dobil toliko svetlobe in ubogo jetično pesem
Z oteklimi stopali, oblečeno v zapacan korzet,
Ki je bila nekaj čisto drugega,
Preden jo je srečala zgodovinska zavest.


ZGODOVINA — april 2009

Zgodovina

Spet so bili Arabci na televiziji;
Sandali zavihani navzgor in opice v brezrokavnikih s fesi na glavah.
Kadar sem res stroga do sebe,
Bi si rada rekla
Bolano je,
Da te vzburja zgodovina.
Kadar nisem,
Vem, da je dobro biti majhen nasproti svetu
In da si, kadar si najbližje temu,
Zelo težko pomagaš,
Da se ne bi zaljubil.


PAR RAZLOGOV — april 2009

Par razlogov, ki jih lahko navedem, če me kdo kdaj vpraša, zakaj rajši še ne bi umrla

Kul je, ko bereš Goetheja in tvoj humanistični ata popravlja kotliček na stranišču, ker bi rad dokazal, da zna in potem poči cev in poplavi stanovanje.
Kul je, ko pogledaš skozi okno na Tržaško in pred semaforjem na zeleno čaka ogromen traktor s priklopnikom polnim gnoja.
Kul je, ko pride Mitja domov in se vsakič nasloni na hladilnik in s porom v roki vpraša, kaj je resnica in misli na najbolj metafizično možno vrsto resnice. In potem reče, da je življenje enostavno.
Kul je, ko Nuša reče, da ne mara Nietzscheja, ker je bil grd.
Kul je, ko Samo reče, da je vsa zgodovina zgodovina razrednih bojev in se z glavo udari ob na stežaj odprta vrata omare za kruh in potem reče pizda materina in potem reče, da se je treba borit proti diktaturi depresije in si odreže en kos francoske štruce, ki ji pravi krščanski kruh, kar bi se Robespierru verjetno zdelo hecno.
Moji prijatelji so kul, kadar so res pijani in točno vejo, kako se dela revolucijo.
Kul so tipi po štiridesetem, ki se jim zdi, da si dober človek že samo zato, ker si mlad.
Kul so mojstri, ki za nič na tem svetu nočejo biti tvoji mojstri, ker se bojijo, da potem ne boš več iskriv.
Kul so fantje, ki razlagajo o svojih granulomih in težavah s hrbtenico in zlomljenih golenicah in brazgotinah na obrazu in zlomljenih zobeh, ker ob njih postanem materinska in se čutim v skladu z vlogo ženske, ki jo je zame izbrala ideologija meščanske družbe.
Kul sem, kadar komu, ki ga imam res rada, z najbolj nežnim glasom na svetu povem, da ničesar ne razume.
Kul so stara stanovanja na goriškem, v katerih so velike omare, v katerih so sive svilene srajce od babic in bela posteljnina in borčevske medalje in biserne ogrlice v plastičnih škatlah od palčk za ušesa.
Kul so fantje, za katere veš, da jih ne boš več videl in ti dajo svoj klobuk, zato ker ti bolj paše kot njim.
Kul se je s kolesom peljat pod Krim, ko piha, ker nič ne slišiš in te parkrat skoraj povozi in ko prideš domov, se ti zdi, da usoda pazi nate in malo pozabiš na smrt zahodne metafizike.
Kul je Albert, ki je bil v Arabiji in ima hrapave roke in ga nihče na Livku ne razume, ker je malo boljši kmet, kot so ostali.
Eksorcisti so kul, ker verjamejo v hudiča. Kdor v enaindvajsetem stoletju hodi naokrog s česnom v rokah, ne more biti drugega kot kul.
Francoska revolucija je kul, ker zaradi nje skoraj zares verjamem v prejšnja življenja in me je na dobre dni malo manj strah smrti.
Kul je nova punca od fanta, ki ga skoraj ne ljubim več, ker se ob njej vsakič znova počutim moralno superiorno.
Cankar je kul, ker se ga da lepo uporabit kot argument za to, da smo Slovenci kulturno nagnjeni k fikcijonerstvu in žrtveništvu.
Akademiki so kul, ker imajo rjave semiš čevlje z najcenejšimi vezalkami in poceni kavbojke iz devetdesetih, povlečene visoko nad popek in kariraste srajce, skozi katere se vidi njihove bele spodnje majce z globokim izrezom in očala z zlatimi okvirji in malo piškave zobe in potem si zavihajo rokave in dajo eno roko na rob katedra, drugo pa ob bok in rečejo »diskurz« in jim je vsaj do polovice jasno, kaj natanko so rekli in nikogar na svetu nimaš rajši.
Kul je Marčelotova hiša na krasu, ker v njej nihče ne živi in je videti, kot da stari izvodi »Življenje in tehnika« in avantgardistične lučke s golimi ženskami za podstavek, pripadajo dobrim duhovom lokalnega magičnega realizma.
Kul sem, kadar si upam v pesem napisat »magični realizem«, čeprav se sliši grozno narobe.
Kul so panksi s province, ker mi včasih povejo, da sem boginja proletariata in se mi potem za kakšno minuto zdi, da sem mogoče res in me poljubijo točno takrat, ko se spomnim, da v resnici nisem.
Kul so srbski striparji, ker zaradi njih lahko sanjam, da je zunaj Jugoslavija in državljanska vojna in jaz vem, da se je treba borit in se. Pa še risat znajo. Umetniški okupatorji so zmeraj kul.
Kul je, ko se navežeš na nekoga, ker si sanjal, da ga ljubiš.
Kul je moj inštruktor za avto, ki ga ne spustijo v Izrael, ker je nacist.
Moji prijatelji so kul, kadar razmišljajo o tem, da moramo imeti otroke ob istem času, da jih bomo lahko skupaj vzgajali in poročali med sabo.
Kul je Amerika, ker je ne razumem.
Kul je Nova Gorica, ker gre vsem na živce, čeprav ima ruske bloke in libanonske cedre v parkih in grlice na njih in burbonsko grobnico.
Kul je tip od Foo fighters, ker se mu vidijo plombe, ko na televiziji nastežaj odpre usta.
Kul je Marx, ker v Nemški ideologiji vsaj šestkrat reče »govno«.
Kul je moja majica z Leninom na prvi strani, ker mi stari ateji salutirajo, kadar grem tečt.
Kul so knjige z odpisov v knjižnicah, ki ležijo po tleh v moji sobi in zaradi njih zgleda, kot da bom enkrat mogoče res dober intelektualec.
Kul so zgodovinsko sporni ljudje, ki umrejo ravno takrat, ko so šli javnosti najbolj na živce in si potem ne moreš pomagat, da jih ne bi mel rad samo zato, ker so umrli in bomo vsi enkrat umrli.

Habermas je kul, ker zaradi njega zelo težko neobremenjeno rečem »javnost«.

Levi-Strauss je kul, ker še ni umrl.
Kar pomeni, da je grof Saint Germain sploh kul.
Telo je kul.
Kul je Žižek, ko v svoji stalinistični angleščini razlaga o trenutku, ko se med seksom eden izmed partnerjev zave, da vse skupaj verjetno zgleda blazno smešno in si lahko predstavljaš, kakšen je, kadar se mu to zares zgodi.
Kul so šiptarski prodajalci sladoleda, ker govorijo boljše slovensko kot jaz.
Kul je napisat knjigo samo zato, da bi jo lahko nekomu posvetil.
Kul, da ti da nekdo vsako leto parto v Delo, ampak to je že ena izmed tistih stvari, ki se jih bolj težko veseliš.

Kul je, da ti ni treba reči, da je bedno, ker gre vsak dan miljarda stvari na smetišče zgodovine, ker težko najdeš človeka, ki ne bi tega razumel sam po sebi.


POETIKA — april 2009

Poetika, drugi del

Opice so,
Take, kot tista v Indiana Jonesu,
Po moje se jim reče zamorske mačke,
Majhne, z zavitimi repi,
Sedijo ti na rami, če hočejo,
Ali pa na kupu arašidov in jih lupijo in ti jih mečejo v glavo.
Mislim, da sem jim malo podobna.
In že dolgo časa se počutim kot teroristka,
Alžirska, južnoameriška,
Partizanka Breda,
Kunderova Čehinja v mini krilu,
Notredamski zvonar,
Tisto bitje iz iluminacij, ki ima oči in nos in usta na torzu in samo eno nogo.
Vse to stoji na enem zelo slabem spominu.
Jaz mislim, da je Eco zelo pameten človek
In da sem malo bolj pametna in zadovoljna,
Ker piše,
Samo žalosti me,
Da je akademik kot akademik,
In je nenazadnje tudi on star stric s sitnim obrazom,
In če stojiš pred njim in se zasmeješ,
Ti nameni tisti tip pogleda, ki pošilja v gulag
In ti bi se rad pogreznil v zemljo, ker si imel dober dan in si razmišljal o dobrih stvareh.
Zamerim mu.
On naj bi vedel, kako je s smehom,
On je rekel, da ve, kako je s smehom.
Vsem akademikom zamerim,
Morali bi vedeti.
Neka hudobna misel obstaja med bistrimi gospodi po štiridesetem,
Da jemlješ znanju in modrosti težo, če se smeješ,
Neka čudna misel,
Ki ne vidi dovolj daleč,
Da bi razumela,
Da svet povezujejo goste asociativne mreže
In da če so tvoje misli hitre
Hitro vidiš vodičke, ki po Auschwitzu,
Lovijo mlade Angleže z bananami
In da se kljub temu kdaj razjokaš nad ameriško zunanjo politiko
In se ti ne zdi dobro,
Da delavke v neki x tekstilni tovarni že šesti mesec niso dobile plače
In da si včasih spneš lase,
Da bi bil bolj zbran,
Ko sediš nad prismuknjenimi tezami sodobne politične teorije
In da greš včasih, čeprav zelo redko, k maši
In da cerkev diši po kadilu
In berejo iz svetega pisma
In da, čeprav ima deda pred tabo trapasto turkizno jakno
In župnik govori neumnosti, veš
Da je nekaj svetega tam zadaj
In da je nekaj svetega vedno zadaj.
Rada bi se smejala do smrti,
Rada bi sedela bistrim, zateženim akademikom na ramah
In jim metala arašide v glavo,
Ker jih imam rada
In me učijo
In ne vedo, kaj bi z mano
In delajo teroristko iz mene
In grem potem lahko spat
In se mi zdi, da sem bila vsaj malo koristna,
Nekako osvoboditeljska.
Nismo povsem iz istega sveta,
Modreci in jaz,
In nikoli ne vem čisto dobro, za koga v resnici navijam.


KAJ JE DIALEKTIKA — april 2009

Kaj je dialektika

Vsakič, ko nekdo reče
Pička,
Si želim, da bi šla na kavč v kotu pod deko brat Fenomenologijo duha.
Vsakič, ko nekdo reče
Fenomenologija duha,
Si želim, da bi ga prijela za roko in se šla z njim poljubljat na požarne stopnice.


KAJ DELA PESNIK — april 2009

Kaj dela pesnik pozno popoldne na delovni dan

Vsak pameten pesnik
Enkrat napiše pesem
O koncu besede
O ustvarjalni nemoči
O tem, da je tako ali tako če sešteješ Blakea in Bukowskega povedano vse,
Kar se je povedati dalo.
O izpraznjenih duhovnih prostranstvih.
O ujetosti v jezik.
O tem, da bi šel rajši gledat poročila,
Vendar bi se potem počutil nekoristnega
In oropanega smisla.
Tole je moja.
Ni preveč dobra,
Je pa res, da gimnazijskim profesoricam preprečuje,
Da bi jo interpretirale na svoj
Pesnik-je-že-nameraval-na-nek-svoj-način-z-besedo-pomagati-izgubljenemu-narodu
Način.
Ni.
Pesnik si je samo želel, da bi lahko povedal kaj resničnega,
Ker so mu rekli, da ga bo resnica osvobodila;
Pa mu ne gre preveč dobro od rok;
Stari sitni akademiki postavljajo koncentracijska taborišča
Za njegove poceni pozlačene židovske misli,
Moderen bi moral biti že kakšnih deset let nazaj,
Zdaj bi moral počasi iskati vrata iz postmoderne.
Pa jih ne.
Nasloni se na okensko polico in gleda,
Koliko voznikov se drži prometnih predpisov.


TEORIJA 2 — april 2009

Ivan, skuhaj si že to prekleto kavo

STRAH IN POGUM
Če rečem, da je delo osnovna človekova potreba, se mi zdi, kot je nekaj narobe in da v resnici ne vem niti na kaj točno mislim s človekom niti na kaj točno mislim z delom. Par ur porabim za to, da poskušam vsaj na grobo dognati kaj od naštetega in obupam. Strah me je besede. Ta članek bi rad bil soočenje s tem strahom pred izrekanjem in pred praktično katerokoli drugo dejavnostjo.
Temeljna težava je pomanjkanje poguma reči »delo je osnovna človekova potreba«. Predpostavim, da je namen človeškega življenja koristno porabiti čas, ki ločuje rojstvo od smrti, kar načeloma pomeni neke vrste akcijo.
Če je pogum soočanje s strahom z namenom, da bi ga presegel, je ta članek pogumen, v kolikor se loteva pasivnosti kot ovire, ki jo je treba razumeti in jo s tem poskusiti izničiti.

VPRAŠANJE AKCIJE KOT PRAKTIČNO VPRAŠANJE
Zatakne se že zelo zgodaj. Težko preceniš, od kod potreba, da bi iz svojih zasebnih premislekov delal javno akcijo in težko preceniš, če je bolj narcisoidno boriti se za to, da bi tvoja misel našla mesto v svetu ali biti tiho in s tem onemogočiti, da bi zgodovina govorila skozi tvoja usta, ker v resnici ne veš, če so zamisli, ki jih je spravila skupaj tvoja zavest dovolj bistvene, da si zaslužijo postati javne. Odločaš se med tem, da se boš umaknil in se odrekel odgovornosti, ki jo prinaša pozunanjenje stališča in med tem, da boš s svojo bombastično prezenco, ki nebrzdano bruha idiotizme iz sebe v svet, pokradel prostor ljudem, ki bi radi izrazili kaj bistvenega. Kakorkoli se obrneš, rit je zmeraj zadaj.
Začetno vprašanje največkrat rezultira v pojavu, ki se mu na enega bolj simpatičnih načinov reče vreči puško v koruzo. Posledica se konkretno kaže v kupu žarečih mladih intelektualcev, ki po tretjem pivu zelo dobro vedo, kako so stvari videti in kaj bi se o njih dalo reči, vendar jih bujno gestikuliranje kmalu utrudi in ko se zjutraj zbudijo z veliko in težko glavo pod kovtrom, so enako prestrašeni in nič bližje odločitvi kot dan pred tem. Nič se ne premakne.
Tako imamo opraviti z onemogočenim mladim humanistom, ki se zaradi presežka idej, ki niso bile nikoli do konca izdelane in zagotovo nikdar izkoriščene, počuti komaj živega. Ko reče, da bi rad participiral v svetu, da bi se rad šel akcijo, ve, je sama beseda akcija precej prazna; vsebuje pojem dejavnosti, vendar ne podaja njegove vsebine. Onemogočeni mladi humanist reče »nekaj je treba delat« in ne naredi ničesar.
Poleg težave o upravičenosti do javnega prostora se pojavlja še vprašanje znanstvenosti. Koliko empiričnih raziskav, koliko napora pojma, realnega branja z napol pogriženim svinčnikom v roki je treba, preden si lahko drzneš do besede? Temeljni problem v resnici ni v tem, da bi rad vsepovprek govoril, brez da bi se spustil do srža stvari, ampak da težka akademska resnost včasih brutalno povozi iskrivo nepremišljeno soočanje z vrženostjo v svet v vsej svoji zmedi, da se začne zgubljati zanos. Če ne začneš, dokler si iskriv in neveden, bo šlo vedno težje. Ko si zataknjen v polakademizmu, veš dovolj, da se zavedaš, da veš premalo in da v vsesplošni teoretski poplavi verjetno nikdar ne boš vedel dovolj. In si tiho in stagniraš.
Ne bi rada, da bi se ta članek sprevrgel v prelaganje odgovornosti za lastno pasivnost, nasprotno; kar počnem je eden izmed začetnih korakov pri soočanju s tem, da je ena izmed najtežjih stvari, do katerih prideš tekom pridobivanja izobrazbe sodelovanje s svetom, ki mu v eni besedi rečem akcija.

DOLGCAJT – PROBLEM SLOVENSTVA
V luči spopadanja s pasivnostjo se mi zdi smiselno opozoriti na problem slovenstva; na problem tega, da si je nek narod skozi svojo zgodovino pasivnost izbral za eno izmed svojih paradigmatskih značilnosti. Prosto po Pirjevcu slovenski narod funkcionira kot blokirano gibanje; kot gibanje, ki že vnaprej ve, da je nemočno in je zaradi tega povsem nesmiselno, da bi se sploh poskušalo aktivirati. Ta podoba slovenstva korenini v dejstvu, da je slovenski narod dolgo obstajal kot narod brez države in brez moči, da bi državo tvoril. Tako je državnost začel nadomeščati s kulturo. Paradoksalno pri vsej stvari pa je, da je nemoč kot lastnost naroda prešla tako globoko v zavest njegovih pripadnikov, da je tudi samo tvorjenje kulture postalo oteženo.
Nenehno soočanje z močnejšimi nacijami v neposredni bližini je iz Slovenca naredilo paradigmatsko žrtev; človeka, ki ve, da je obsojen na propad, ker mu usoda ni naklonjena in je zato zanj najbolje, da ne ukrene ničesar. Vsaka sprememba je sprememba na slabše. Mladi Lojze se iz zatohle Vrhnike poskuša rešiti v Ljubljano. Načrt seveda spodleti. Vrne se h koreninam in se sprijazni. Socrealizem izraža podoben sklep. Zemlja je groba in trda, nikoli ne veš, kdaj ti na glavo lahko pade kakšen hlod ali ti brat z bičem iztakne oko, vendar je tvoja in ti ji pripadaš; zapustiti jo pomeni vreči se v prazno in v tveganje in mali slovenski človek, ki ima sicer dovolj moči, da se nenehno spopada z bedo svojega kraja, je prešibak, da bi zmogel odcepitev in osamosvojitev. Iti pomeni propasti. Ostati sicer pomeni do smrti prenašati breme paralizirajočega dolgočasja lokalne zatohlosti, vendar si k temu tako zavezan, da se ti zdi že skoraj lastno; hromeče poteze naroda čutiš kot kulturni del svoje zavesti; zavrniti jih bi pomenilo izdati sebe. In tako se nič ne premakne.

IVAN, SKUHAJ SI ŽE TO PREKLETO KAVO
Razlogov za stagnacijo je ogromno in povsem nemogoče je, da bi v članku na parih straneh povzela vse; resnici na ljubo niti nisem nameravala. Osnovna zamisel je bila predvsem stopiti en korak naprej, v prazno, z vednostjo, da je dela še dosti in da se gibanje komaj začenja in z upanjem, da se bo Ivan v vsakem izmed nas, ki nas goreče gestikuliranje ob večernem pivu stane precej več kot v resnici premoremo, spomnil, da v resnici lahko vstane in si sam skuha to prekleto kavo.


TEORIJA 1 — april 2009

Življenje in delo večih različnih vrst malega človeka v sliki in besedi

1. DEL: AKADEMIK

NEZNANSTVENI ČLOVEK

1.

Metaforična umetnost
Redko traja bistveno dlje od petih minut
In je v tej zelo ozki špranji med tišino prej in tišino po
Sposobna prikaza ogromnega deleža resnice o Človeku, Bogu in Svetu
V odsotnosti izrekanja resnice o Človeku, Bogu in Svetu.
Za metaforično umetnost potrebuješ komaj kaj več od lepe ženske v travi.

2.

Metaforična ljubezen se od metaforične umetnosti skoraj ne razlikuje.
Zasede zelo majhno količino časa in prostora
In je vanjo sposobna stlačiti praktično karkoli
Od vzhodnoevropskih stepskih prostranstev do vprašanja uboja v Camusevem Tujcu.
Ko se izteče v tišino po,
Dobi metafizično vrednost.
Njena dogodkovna plast se umesti v široko sliko Človeka, Boga in Sveta
In se skoraj povsem zlije s fikcijonersko zasebnostjo človeka, ki ljubi.
Od tod začne nastajati metaforična umetnost.

3.

Metaforična ljubezen in metaforična umetnost sta pojavni obliki neznanstvenega človeka.
Pri neznanstvenem človeku srečamo popolno sovpadanje Jaza s Svetom,
V katerem sta tako Jaz kot Svet neskončno velika,
Vendar zgolj znotraj trenutka trajanja.
Neznanstvenega človeka spoznaš po tem,
Da bo kakšno uro sedel povsem vzravnano, veliko mahal z rokami in govoril, brez da bi vdihnil ob primernem trenutku,
Te vsake toliko prijel za roko, vzklikal in tvoril pojme z velikimi začetnicami, čutil prisotnost vzvišenega in natančno vedel, kaj se dogaja s celoto Bivajočega.
V njegovih očeh bodo plapolale zastave Boljšega jutri
In ničesar na tem svetu ne bo, česar ne bi mogel umestiti v Veliki sistem.
Problematično je, da se neznanstven človek po koncu trenutka totalnega sovpadanja vsega z vsem
Totalno raztrese
In bo najverjetneje kakšen mesec odležal pred televizijo, s kovtrom do vratu.
Neznanstven človek je zmožen izstopa iz svoje majhnosti
Ampak izstop ne traja dolgo
In gorjača sveta, ki zase dobro ve, da je v resnici tako večji kot močnejši od neznanstvenega človeka,
Vedno pade in kadar pade, pade z velikim truščem in z vso svojo težo.

4.

Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski Fakulteti Univerze v Ljubljani uči,
Da je do izstopa enega izmed tipov majhnega človeka iz zgodovinskosti in s tem do razvoja
Neznanstvenega človeka
Prišlo z razvojem trubadurske lirike.
Nekaj v človeškem se je odločilo,
Da je militantno podružbljen način biti pot v pogubo
In se odreklo skoraj vsem lastnostim, ki so na daleč vsaj malo spominjale na javno in na verižne srajce.

5.

Neznanstven človek ne more biti revolucionar, ker je nezgodovinski.
Njegovo življenje nima narave zgodbe in zato tudi narave zgodovine ne more imeti.
Ko se po pol ure iskrivosti zmatran sesuje na keramične ploščice v svoji kopalnici, ve,
Da bo moral počakati, da svetost pride nazaj sama od sebe.
Življenje neznanstvenega človeka, ki ne more biti zgodba in zato tudi zgodovina ne, ni kontinuiteta misli in dogodkov, ki jih vodi volja odločujočega Jaza, ki bi temeljil na odgovornosti,
Ampak zelo spominja na tipe podnebij, ki imajo dva letna časa,
S to razliko, da zima pri neznanstvenem človeku traja zelo zelo dolgo časa.

POLZNANSTVENI ČLOVEK

1.

Deskriptivna umetnost je tole in je umetnost lenobe in napuha razuma.
Je umetnost človeka, ki ve, da je majhen glede na svet,
Vendar se mu zdi, da mu z malo truda in dobre volje lahko uspe čisto po nesreči izreči kaj, kar bo imelo metafizično vrednost.
Kategorično je manj vredna od metaforične umetnosti,
Ker ne spravlja celote v eno zelo natančno in zasičeno točko
Ampak se vede do sveta kot popisovalec;
Hodi okrog in se vtika v tuje vrtove, omare s posodami in straniščne školjke
V iskanju resnice o Človeku, Bogu in Svetu.
Deskriptivna umetnost zaseda ves čas med rojstvom in smrtjo;
Do javnega izraza je pride zgolj kakšen procent.
Deskriptivna umetnost je nekje na pol poti med umetnostno in znanostjo,
In v resnici ni ne eno ne drugo, ampak največkrat kup zanosnega govoričenja,
ki ga sicer povezuje iskriva zavest ustvarjajočega, ki pa ji manjka vsakršne organizacije.
Zaznamujeta jo odsotnost reda in discipline.
Deskriptivna umetnost je neumetnost, ki pride do besede zgolj zaradi svoje populistične moči.
Ker govori brez prestanka in o vsem,
Se je zmožna na svojih vrhuncih približati praktično komurkoli.
Deskriptivno umetnost spoznaš po tem, da združuje doktorja znanosti s čistilko.

2.

Deskriptivna ljubezen je, tako kot metaforična ljubezen,
Slaba, ko prehaja v življenje,
Čeprav se ne konča po koncu trenutka Svetosti,
Ampak kvečjemu s koncem obstoja tistega, ki ljubi.
Zaradi neskončnosti potreb človeka, ki ga zaznamuje ta tip ljubezni,
Je popolnoma nemogoče, da bi bila naperjena zgolj na eno osebo.
Deskriptivna ljubezen je ljubezen do celote sveta,
Ki se na različne načine kaže v različnih ljudeh,
Totalno občudovanje grdih superg,
Plastificiranih prtov s cvetličnim vzorcem
In jaken z vonjem po starih jugotih
In kavi iz avtomata.

3.

Človek, ki ljubi in ustvarja deskriptivno je v večini primerov polznanstven človek.
Njegova najznačilnejša lastnost je nenehnost.
Zaradi pomanjkanja zbirne energije nima pravega vrednostnega sistema
In je sposoben videti v vsem tako svetost kot nesmiselno zapravljanje časa,
Odvisno od povsem nepomembnih okoliščin
Kot so telesna temperatura, stanje v ozračju in vsebina popoldanskih poročil na TV Slovenija 1.
V svojem najšibkejšem stanju čuti,
Kako se nanj seseda širina sveta naokrog in ker ne more izbirati med prav in narobe,
Bremena ne more narediti lažjega.
Lahko se zgodi, da ga v takem položaju najdeš ob štirih zjutraj pijanega na domačem kavču,
Kako bere Biblijo.
Najvišja pojavna oblika polznanstvenega človeka je
Nenehno udomačevanje sveta,
Ki ga lahko doseže samo z vsaj zasilno disciplinarizacijo,
Pomeni pa neprestano poimenovanje;
Podaljšanje začetnih dni človekovega stvarjenja v neskončno,
Nenehno prepoznavanje domačega v spreminjajočih se stvareh;
Nenehno udomačevanje sveta je najmanjša oblika prisvojitve sveta,
Zahteva najmanj truda in ima za svoj rezultat najtanjšo obliko
Združitve fikcijonizma čutečega in resničnega sveta tam zunaj.

4.

Polznanstven človek ne nastane iz nobenega velikega trenutka v zgodovini,
Ampak se povsem zasebno razvije v družinah,
Ki mu zaradi svojega posebnega vrednostnega sistema
In po drugi strani zaradi svoje popustljivosti ne postavijo nobene ideologije,
Ki bi jo lahko zaznaval kot protipol.
Polznanstven človek se razvije iz razvajenega otroka staršev intelektualcev srednje velikega mesta v zmernem podnebnem pasu v katerem izmed prehodnih zgodovinskih obdobij.
Polznanstven človek je otrok še kar zadovoljivega dolgčasa.

5.

Polznanstven človek ne more biti revolucionar,
Ker načelno ne zavrača ničesar.
V osnovi čuti z vsem in vse doživlja,
A se v trenutku, ko se odloči, da se bo zbral in lotil znanstvenega dela na svoji izbiri,
Zave, da je, ne glede na to, kako se obrneš,
Rit zmeraj zadaj.
Podobno kot pri neznanstvenem človeku,
Določena svetost pri njem traja zelo kratek čas,
Le da je ne zamenja dolgo obdobje ničevosti,
Marveč nova oblika svetosti.
Posamezna stanja ne trajajo dovolj dolgo, da bi lahko iz fikcijonerske totalnosti doživljajočega prešla v življenje.

ZNANSTVENI ČLOVEK

1.

Pojmovna umetnost je znanost,
Tudi kadar se trudi, da to ne bi bila.
O njej zelo težko govorim, ker o njej nimam pojma.
Naslanja se na red, disciplino in bolečepuritansko skromnost,
V kateri je človeka tako malo, da ga skoraj ni več
In v resnici ni več vreden svojega imena in priimka.
Pojmovna umetnost ni umetnost, ker je tako zgodovinska,
Da je že skoraj vsa iz zgodovine
In je že skoraj Zgodovina
In že skoraj izključuje ustvarjalca.
Človek ni človek, ampak misel, ki je nastala,
Mogoče naključno, mogoče načrtno,
Iz stika med časom prej in časom po.

2.

Pojmovna ljubezen je trud znanstvenega človeka,
Da bi njegova umetnost vsaj v trenutku ljubezni ne bila znanost.
Kadar se zgodi, doživljajoči utihne, dolgo časa gleda naravnost predse
In se mirno, a zelo nespretno in dolgo časa potiho smeji.
Pojmovna ljubezen pomeni, da je človek, ki je prišel naproti znanstvenemu človeku,
V svoji pojmovnosti tako iskriv, da prestopa meje pojma, kakršne so bile prej.
V svoji znanstvenosti onemogoča stik z drugim
In je zmožna obstajati skoraj izključno samo v dolgem dolgem kabinetnem smehljaju.

3.

Znanstven človek pride v bordel z majhnim oranžnim blokom, ki se odpira navzgor
In se jemlje resno
In jemlje Svet resno in Boga in Človeka na sploh prav tako
In ne mara besed kot so Svoboda in Ljubezen,
Če niso tako majhne in natančne,
Da niso več blizu Svobodi, kaj šele Ljubezni.
Znanstven človek je tisto, čemur v ljudski govorici rečeš
Mož beseda.
Je samo toliko moža, kot je beseda, ki ga opiše,
Kot je pojem, v katerega je stlačen,
Ki je sicer širok, vendar vanj spada tako veliko sveta,
Da zanj v njem ostane zelo malo prostora.
Otožnost, ki muči znanstvenega človeka
Je otožnost Arbajt maht fraj,
Lahko bi ga cukal za brke in se delal norca iz njega,
Če ga ne bi zgodovina delala nagravžno upravičenega v njegovi resnobnosti.
Znanstven človek je tisti človek,
Zaradi katerega veš, da svet ni tako velik kot sta ti in trenutek
In nehaš veličastno kriliti z rokami
In se ti zgodi dolgotrajna zima
In ko vidi, da se je se je s tvojo iskrivostjo zgodilo nekaj slabega,
Postane še malo bolj otožen.
Znanstven človek je tisti,
Ki si želi, da bi se motil,
Ampak se boji, da ima prav.

4.

Težko je misliti znanstvenega človeka kot malega človeka,
Ker je tako zgodovinski,
Da je videti velik kot zgodovina in Svet in Človek in Bog.
Nihče, razen znanstvenega človeka,
Ki tiho sedi pogreznjen med slovarje v petek zvečer,
Pravzaprav ne ve, da je tudi on ena izmed oblik malega človeka.
Samo znanstven človek ve,
Da je mali človek edina obstoječa vrsta človeka
In ko gre počasi po z linolejem oblepljenih stopnicah mimo čistilke,
Bi ji rad rekel kaj bratskega
In edini razlog, da ji ne reče ničesar bratskega, je,
Da je preveč utrujen, da bi govoril.

5.

Znanstven človek ni revolucionar,
Ker je preveč utrujen, da bi govoril.
Zanaša se na zgodovino;
Če ga bo hotela, ga bo poklicala in on bo vedel,
Da dela prav, ker svet govori skozi njegova usta
In bo opran odgovornost in bo opran krivde,
Ampak dokler ne more biti prepričan,
Dokler zastave ne bodo jasno in razločno plapolale pod njegovim oknom,
Ne more nič.

Specialitete


KORESPONDENZA (via Twitter)

Error: Twitter did not respond. Please wait a few minutes and refresh this page.


Trenutno niste prijavljeni

Podpirajo nas