NullIdiot na dom!
zadnje objave

Kerkopski fevdalizem

LITERODROM II

ID16 MINITURNEJA DECEMBRA 2015

RAZPIS / CALL FOR – IDIOT 16

RAZPIS / CALL FOR – IDIOT 15

IZŠEL JE ID16 + IDIOT NA KNJIŽNEM SEJMU CD

LITERODROM: Mednarodni festival literarnih praks v razvoju // CD, 15. – 19. 1. 2015

IDIOT v gozdu – IDXV.!

Ob smrti oz. dokončni preobrazbi Tomaža Šalamuna v vse, kar je (piše: Jasmin B. Frelih)

Prihajata IDIOT 13 in RIIBA!


Katja Plut
Z violino proti bazuki

BODI BLAGOSLOVLJEN — april 2009

Bodi blagoslovljen (ker usoda je zihr iz ZDA)

Naj se ti cvet opraši,

Naj se ti mulj v tleh medenične sklede ne ohladi,

Naj se ti sijoči bogovi marsičesa golijo v slinah, ki se ti zlivajo na zgodnja šklepetanja,

Naj ti siva mrena ne hodi pred oči,

Naj ti svetijo mostovi med zvezdami, kadar te zasleduje iz obeh smeri,

Naj ti hojo nog
možganov topli zdrob spokojno ziba

Naj se sanjam prihulijo mokri

in naj se te usmilijo kolegiji bradačev, ki zobatih podplatov drdrajo rise skozi avenije, noseč nahodne klice v mobitelih.

Toliko blagoslovov je potrebnih zato, ker smo spraznili blagajno za desetletja vnaprej;

Gospa usoda nam zlaga tarot iz kreditnih kart
– Ona je zihr iz Amerike -

in je težko kaj dobit,

razen mogoče če nas po par naenkrat trmasto trobi
na slišno ponjavo tankega Boga
ali v en rog Sadistka.


JAZ PA POJDEM IN RAZBIJEM? — april 2009

Jaz pa pojdem in razbijem?

Z nožem praskam površino,
ugotavljam, a je tole kamen
al koščica.


POLNO — april 2009

Polno

Ko sem se rodila, sem bila neverjetno lepa, čeprav bi naj bila vijolična in pomečkana; od tam naprej je šlo vse
samo še
navz
d
o
l

(Kako je to mogoče.)

Moja preteklost je pomirjujoča z enega samega vidika:
da je je konec.
(Saj ne morem verjeti.)

Tudi če se že ne bojim več toliko, da bi razbila tanko steklo ravnovesja nagoščene čutnosti … ustrašila svetlobo … ni prostora za še enega človeka.

In ziher je, da moraš imeti v nočni omarici
spravljena Vero in Upanje, če hočeš sploh položiti
vanjo še Ljubezen.

Globoko znotraj med nakvašeno sredico noči, ko si s koncerta od Moveknowledgement, ko se še komajda premikaš in si poln zagotovil, pa
u(za)gotoviš, da ta zadeva
življenje ni pohiti zadeva, temveč pohiti-pogledat-tole zadeva in je kdaj pa kdaj lahko počakaj-in-boš-videl zadeva.

Pohiti pogledat ali
počakaj in boš videl, kako je

neverjetno.

(V VSEH SMEREH), sedaj pa

p(red).s(panjem). pssss


PREJ — april 2009

Prej

PREJ sem si oprala roke in sem bila za nekaj trenutkov videti kot modri angel, kot da se bomo zdaj poklicali in uvalili na Pomoč. Ko pa sem legla, me je veter prevrnil na bok in mi ruknil ob eno krilo in se zavihral ob drugo in me sunil navzgor in zdaj drvim noči med noge na sulici, ki mi gleda iz prsnega koša.


POTEM — april 2009

Potem

Srbijo me lica
od flekov strjene krvi.
Z(a)rinila sem se globoko v mednožje smrti.
Slabo mi je, no. Rada bi umrla. A
če
že
je -

Rada bi se naredila kot katja-mogočnica; kot kopje:
ko se že dajem, da se posvetim močnim,
kot kopje,
ne pa malo nevede odstrem(,
da bi vsi skupaj bolje videli).
Smrdim,

končno sem sama, končno se bom preoblekla in
napisala sezname na to stran. Popisujem, ker že dolgo ne zapisujem

Ptic trnovk; že dolgo je, kar se dogaja, da ko katera pristane,
jo poberem, si jo ogledam, dam v usta in pojem, kajti na teh neplodnih
avenijah, ki nosijo imena moških, za katere ne vem, kaj so delali,
preden so se spremenili v napis, in kjer prosjačijo prosjaki, katerih imen,
zgrgranih v moje zatrdelo naročje, ki gleda postrani, si ne morem zapomniti,
je greh spravljati hrano.

Hotela sem natipkati kratko sporočilo,
počuti se ljubljenega. A
vem, da bom najbrž nerazumljivo
veličastna.
Nič dostojanstvenega ni v tem, ker smrdim od krute hitre hrane
in ker imam v eni beločnici spokano žilo.
Vseeno sem na trenutke patetična, ker nimam ničesar izgubiti.
(Med pranjem zob sem nekajkrat skoraj bruhala, potem pa sem
se vdala v ščetko in v to, da bom mogoče bruhala.)
To nam je zapustil Aleksander.
Ne vem, kaj se bo naredilo to noč.
Slabo mi je in na to slabost pijem
soennentor čaj angela varuha, da se obdržim na strani dobrih.
Saj je res, ne spadam sem – samo, kdo pa?
Rada bi spadala sem.

Ugasnila srce in sežgala vso slo, ki se je kdaj nalila v žile,
naganjala moje telo.
In ko bi znova zautripnilo, me bi gnalo samo.
Kajti sla se samo lasa s samoto.
Prestara sem že.
Nočem, da se me poteguje sem pa ke.
Ugasnila bom nočnolučko. Razvijam vrečko potrpljenja.
Ampak samo toliko da veš, Bog.
Rada bi kmalu umrla.


COGITO EGO SUM — april 2009

Cogito ego sum / Na smrt zaprta vrata na balkon mam, Romeo.

Vedno sem bila premočna,
da bi me lahko preigral ali prenesel,

in prekrhka,
da bi zdržala
svečo goreti
med obrati,
ki so te sukali,

težko pričakujočega, a vsakič bruhajočega v objeme,
kakršni so ti bili zadali smrtne rane, zato smrtni srh,
seveda,
in zato oboje do smrti, do dneva, ko tvoj
namišljeni ti zašteka
in neha in sladkost končno spet
onesvesti godrnjajoče korake;

zapletena reč je, ker se lahko druživa
samo skoz tunele, ki jih napenjajo angeli,
ker tam, kjer so zadeve in ljudje
dovolj trdi, da naj bi se jih dalo držati,
se da vedno kaj prenerodno.

Nekoga pokličeš po imenu
in Nekdo se vedno lahko obrne
prehitro, da ne bi zarisal konca
komolca med rebra, kar zardeči svetleči
plamen sveče, ki rdeč začne kapljati na lesena tla,
zaleseni vse v klubu,
ustavljene zaradi te surove, nepozabne nerodnosti;

in katerikoli
ne, moj bog,
oprosti,
je videti preprosto
manj obstojen
kakor to.
Napolovljena sem bila.

Ena roka mi je segala po tebi,
druga je hotela le oba obvarovati;
ta je ta, ki je na koncu odstranila distorzijo
in pobrisala ostanke
za teboj
in za menoj.

Gledališče sva zapustila z ne toliko vere,
ampak nedvomno dosti varnejša,

ker so bili predrti upi v žepih Janka in Metke puščali sledi
vso pot nazaj do dol.

8. 10. 2006


VEŠ — april 2009

Veš

veš, kako je, ko hodiš gledat okoli hiše s spuščenimi roletami
in ne opaziš vrat, da bi prednje položil darila; tuhtaš
in si prižigaš namišljene čike,
hodiš gor in dol po namišljeni strmini in obrekuješ vreme
ali sebe s katerim od sosedov;
ko že vzide sonce, ugotoviš, da so nekateri
tvoji lasje že oranžnordeči in torej nimaš več časa za čakat;
in ti itak zmanjka idej, kako bi še čakal, navezal prijateljstva z
rdečimi mravljami; in potem zjutraj vstaneš izpod drevesa,
ob katerem se ne spi tako dobro, ti da
pa razmišljati o tem, kako se ti nekateri
podstavljajo, če plezaš nanje, te objemajo z močnimi rokami
in jih ne skrbi, da niso udobni zate;
razdaš darila k sosedovim pragovom; s pločnika
odtrgaš hruško, zgrizneš, zadržiš med zobi, primeš
balanco z obema rokama, odpelješ poni naokrog
pogledat, kje je kdo, kaj se počne, pa čestitat za srečen četrtek
Puju, ki ne počne nič takega.

Specialitete


KORESPONDENZA (via Twitter)

Error: Twitter did not respond. Please wait a few minutes and refresh this page.


Trenutno niste prijavljeni

Podpirajo nas