NullIdiot na dom!
zadnje objave

Kerkopski fevdalizem

LITERODROM II

ID16 MINITURNEJA DECEMBRA 2015

RAZPIS / CALL FOR – IDIOT 16

RAZPIS / CALL FOR – IDIOT 15

IZŠEL JE ID16 + IDIOT NA KNJIŽNEM SEJMU CD

LITERODROM: Mednarodni festival literarnih praks v razvoju // CD, 15. – 19. 1. 2015

IDIOT v gozdu – IDXV.!

Ob smrti oz. dokončni preobrazbi Tomaža Šalamuna v vse, kar je (piše: Jasmin B. Frelih)

Prihajata IDIOT 13 in RIIBA!


Urban Ocvirk
Z violino proti bazuki

REVOLUCIJA KAO — april 2009

Revolucija Kao

1.

Spremnega besedila Idiot ne potrebuje. Namesto njega stoji za današnje dni nenavadno jasen in odločen (prepotenten pravite? Smo le krotki divjaki.) manifest. Čas je zanj. Čas je za gverilsko literarno akcijo, ki zmore in želi povedati vse tisto, česar kot paradigmatski idioti pravzaprav nikoli niste hoteli slišati, ker “je passe”, ker ste “siti mularije z manifesti”, ker ste to “že brali”. Četudi ste, niste zares Brali.
Ni vas zanimalo, da obstajajo tudi drugačni Idioti, da obstajajo Miškini – “smešni ljudje” pri katerih se jasno (sic!) čuti ambivalentnost resno-smešnega. Ta jih dela človeške. Zares Človeške – od-trgane (monotonosti, profanosti, prozaičnosti). Zavedamo se je in jo, kakor vročični junaki Dostojevskega, razgaljamo. Govorimo glasno in tudi mi poudarjamo pomen čudaštva – čudaštva ustvarjalca, misleca, producenta, pisca. Pišemo. O koncu besede. O ustvarjalni nemoči. O tem, da je tako ali tako če sešteješ Blakea in Bukowskega povedano vse, kar se je povedati dalo. O izpraznjenih duhovnih prostranstvih. O ujetosti v jezik. O tem, da bi šel rajši gledat poročila. In tudi o tem, da te vzburja zgodovina. Da imaš dovolj resnic. Njihovih, vaših, tvojih – vseh enakovrednih, veljavnih, pluralno osvobajajočih?! Osvobojeni postmodernisti. Tisti. Isti.
Živimo tu in zdaj.
Daleč od hermetičnega opletanja z nadčutnim; le včasih opletamo. Z –izmi: z vitalizmi, z debilizmi, ko nikoli ne vemo čisto dobro, za koga (in kaj) v resnici navijamo in cinizmi, ko beremo propadle komparativistične izm(us)e. Iz muz? Ne! Iz bloka z obupno fasado, iz stanovanja staršev, s filozofske fakultete, iz zobozdravstvene ordinacije, s polnočnice na Metelkovi.
In potem smo spet:
“Fascinirani preveč nad samimi sebi zase. Ker preveč kadimo. Ker preveč hočemo bit Nekdo. In premalo sprašujemo.”
Vprašamo:
Kaj dela pesnik pozno popoldne na delovni dan. Mar veste, da gleda skozi okno, koliko voznikov se drži prometnih predpisov? Je to preveč preprosto?! Nepoetično?! Nerimano? Neberljivo? Neobjavljavljivo? Neprodajljivo? Neekonomsko? Vseeno nam je.

2.

Debatirali smo o literaturi, večnosti in podobnih stvareh, ki gredo ljudem brez pravega posla po glavi.
V. Bartol: Posebnost satirika Hmeljakova

Dragi bralec, začel si brati razmislek nekega študenta. Veš, da si podoben začetek nekje že zasledil, morda si ga z neko čudno, bralcem prirojeno radovednostjo celo prebral. Vsaj do polovice (?), četudi veš, da se nenazadnje vsi prispevki prve številke časopisa, ali nato od boga pozabljenih literarnih revij začenjajo enako, le da včasih v uvodni vrstici stoji odločen, glasen in malone grozeč Mi: Mi pišoči, mi spoznavajoči, MI…
Morda se ti celo zdi, da si podoben začetek zasledil v kakšen romanu s konca devetdesetih, ki se je izgubljal v mnoštvu “že-napisanega” in je poskušal obuditi?, preseči?, parodirati?, ironizirati? nek roman iz leta 1979. Roman, ki je s svojo subverzivnostjo plodno zaznamoval neko generacijo, drugo – dosti kasnejšo, pa obsodil na večkrat le profan kavarniški razmislek o literaturi izčrpanosti in večnem vračanju istega.
Je avtor tega besedila, in prepričan sem, da z njim tudi nemajhna skupina posameznikov, zmožen premagati tovrstno skušnjavo ter, paradoksalno, kljub uvodni navezavi ustvariti nekaj novega, berljivega, še nenapisanega? Morda. Zagotovo se literatura in znanstveno mišljenje nista končala s koncem nekega –izma, o čemer nenazadnje pričajo mnoga literarna in kritiška dela, ki uspešno prebolevajo travmo že videnega.
O možnostih novega nenazadnje pričajo tudi prispevki najmlajše generacije literarnih ustvarjalcev in teoretikov, ki že vidneje zaznamujejo slovenski kulturni prostor. Prepričan sem, da upravičeno. Kljub (ali ravno zaradi) idejni, nazorski in kulturni neenotnosti se oblikujejo vedno nove osebnosti in skupine, ki so sposobno suvereno reflektirati svet in družbo okoli nas. Tu so ustvarjalci Airbeletrine, tu je Aggressive Theater, tu so objave ter uprizoritve kolegov komparativistov, filozofov in drugih “institucionalnih okvirov prostih” posameznikov/mladorimarjev, ki v pisanju, ustvarjanju in nenehni (avto)refleksiji in (samo)kritiki še vedno vidijo pomemben vir osmišljanja sebe in drugih.
Manifestni samovšečnosti in pretencioznosti navkljub, vidimo (predvsem) študenti humanisti (ena zadnjih generacij klasičnih, “trgu ne približanih” študijskih programov) potrebo po temeljitem razmisleku, ki nam ga nalagajo tako tradicija polemičnih navzkrižnih srečavanj z literarnimi in razumniškimi očeti, kot tudi vsakdanje izkustvo in soočanje s svetom. Čutimo potrebo po konstantnem opome(-i-)njanju sveta, ki je seveda mogoč le v svobodni, ustvarjalcem naklonjeni družbi. Le-ta pa se lahko poraja v idejnem mnoštvu, v ustvarjalnosti in naporu pojma, ki presega raven monističnega ekonomskega diskurza. Verjetno je v današnjem svetu, nenazadnje v času ekonomske krize, na to ponovno potrebno opozoriti. Ne (nujno) s klicem k angažiranju, marveč s preprosto mislijo o funkciji in vlogi humanistike in umetnosti v življenju. Le z opazko, da še vedno s(m)o premišljevalci, ki stvarnosti ne sprejemajo brez želje po natančnejšem, globljem uvidu. Takem, ki omogča vznik novih misli, novih vrstic, novih verzov; na kratko: Idiota.
Zato, si na tem mestu avtor želi, da uvodoma nagovorjeni bralec še vedno vztraja in poskuša prisluhniti poskusu študenta, da bi vsaj deloma izrazil misli, ki, kakor se posmehne Bartol, gredo ljudem brez pravega posla po glavi. Če je s tem uspel in si pri tem nakopal podpornika ali vsaj razburil sovražnega gromovnika, je v svojem poskusu skoraj uspel. Želi si le, da se se tovrsten odziv ubesedi in s tem spodbudi nadaljevanje diskusije o položaju literature, kulture in humanistike, ki ga je nova generacija razmišljujočih dolžna in sposobna opraviti. Tako v obliki kritike, esejistike in akademskega diskurza, kot tudi v obliki novega poetičnega, proznega in dramskega udejstvovanja.

Specialitete


KORESPONDENZA (via Twitter)

Error: Twitter did not respond. Please wait a few minutes and refresh this page.


Trenutno niste prijavljeni

Podpirajo nas