NullIdiot na dom!
zadnje objave

Kerkopski fevdalizem

LITERODROM II

RAZPIS / CALL FOR – IDIOT 15

IZŠEL JE ID16 + IDIOT NA KNJIŽNEM SEJMU CD

ID16 MINITURNEJA DECEMBRA 2015

RAZPIS / CALL FOR – IDIOT 16

LITERODROM: Mednarodni festival literarnih praks v razvoju // CD, 15. – 19. 1. 2015

IDIOT v gozdu – IDXV.!

Ob smrti oz. dokončni preobrazbi Tomaža Šalamuna v vse, kar je (piše: Jasmin B. Frelih)

Manifestaciji ob izidu IdiotX in Balkan


Sara Lovrec Imanoel
Z violino proti bazuki

10:46:48 — april 2009

10:46:48

[10:46:48]: jooj… tak dober tekst sanj sem napisala pa po neprevidnosti zbrisala… in sem čisto pretresena od vsega.. od tega ker teksta ne znam ponovit ker sem pisala v afektu in od sanj samih… [10:46:50] grozaaaa : ( [11:00:50] rešeto me prereže (zf) čutim razpadanje telesa ko se premikam v koscih ki gladki drsijo v smeri gravitacije. močno krvavim čeprav se tega ne vidi in zato se objemam da bi ustavila krvavitev vsaj za pol telesa. tako objeta se premikam v gladkih delcih. čutim precizne reze med njimi, to žgečkljivo gladkost te nove notranjosti telesa ki je postala zunanjost. grem v trgovino po vodo (tiho). imam preveč denarja ki mi leti iz rok medtem ko se izogibam kakršnemu koli stiku z okolico v tej majhni štacuni. en tip se me hoče dotaknit. oblečeno imam tisto oranžno srajco ki mi je včasih pivnala kri tudi takrat ko sem tekla čez rdeč most se poslovit od deklice takrat ko sem vrgla rdeč avtoportret v reko in gledala kako ga obrnjenega s poslikano ploskvijo navzgor odnaša na drugo stran. njegov dotik se pogreza v moj krvav hrbet. čutim skeleče žgečkljivo mehkobo pritiska odtiskovanja sledi njegovega gibanja. izmaknem se. grem. zanima me simetrija pismenke ki je kot vžganina rdeče z dotikom vrezana na moje nezavedno. [11:06:30] oni me čakajo v avtu ko se vrnem nazaj gor z mamo. se užali in gre. spakira svoj kovček. ugotovim neskladnost njene percepcije. doma na pultu nastavljen alkohol in voda da mi karin razkuži in izmije rane. – zbudim se vsa tresava in pretresena medtem ko razmišljam da imam raje nadrealizem predapokalipticnega resevanja sveta v katerem kot vizionarka boljse delujem. bolečina mi ni pisana na kožo. nikoli mi ni bila. samo toliko lepega imam za dat da se potem obrne vase in boli. [16:11:07] vlaki kot čudne gosenice drsijo skozi prostor… pogled nanje je tuj. pogled nase – odmaknjen. glasba ki prihaja od zunaj kot bi bila edino kar definira notranjost. od znotraj. grozeč prazen nič, ki ga ne opazim. otrplost. spet. kamen ki je padel vame. kamen v postelji. utripanje vek je kot glasno zamahovanje jader nad oblaki. preglasi misli. tiste ki so še ostale. olje vrtnice ki ga koža vpije kot lačna rastoča lupina. včasih se je ta lupina trudila zavzeti prostor. zdaj suha odpadajoča po delčkih lupini tisto kar je od prostora ostalo. pod stopali vlažno. hladno. tako hladno da se lepi nanje in jih hoče (od)vzeti telesu. kot da stopim in se moram zapustiti tam. zaznamovanost ki hoče ostati kot fosilna markacija v pozabljenem spominskem pergamentu. glas. hreščeče naznanjanje (pri)bližajočega. dih, ki nastane, ko odpreš ustnice, da bi zašepetala svojemu odsevu v uho. presek med glasom, ki ga ne ustvariš, in tistim, kar bi naj bil. postajanje. je predaja. temu zdaj, ki te gleda z zaprtimi očmi. bolšči. nepremično se zasidra vate in tebi je nelagodno. nočeš pogleda tujega. nikakršnega pogleda nase ne zmoreš. svojega lastnega pa sploh ne. ko odpreš vrata, zmeraj nekaj plane noter in te postavlja v novo situacijo, čeprav je nočeš. vse novo bi te naredilo spet domačo. ti pa hrepeniš tujost. nepretrgano ponavljanje starega, znanega. varno te dela. tako varno, da si sebi največji sovražnik. daje ti moč, da se raniš; z vsem. nekaj časa lebdiš. se prepuščaš čudnemu spokoju in potem nenadno dvigneš glavo ter jo zabiješ v steno. požiraš lastno bolečino. zgoščuješ jo v molk. igraš se. ne daš glasu od sebe. če nečesa ne izgovoriš, to ne obstaja. tvoja bolečina ne obstaja. album s fotografijami, ki je ob sunku padel s police in ga nihče ne bo pobral. nikogar ne zanima njegova vsebina. je samo ostudna navlaka na poti, ki nemarno opominja nase, kot ti v svojem bebavem molku opominjaš nase.
[16:11:09] ajd [16:11:09] lepo bit
[17:01:03] dan pred koncem [17:08:25] z rezilom njenih misli je počasi slekel slane kaplje s svojega hrbta. brezoblična žival. drgetajoča senca. včasih pride kar sama. teče daleč in težko jo je ujeti. gleda za njo. nič ne reče. ona izgine v črnino. on z dlanjo izriše gladino. glas udira težnost tal. preskoči igro in zaniha nazaj. zalebdi. namesto da bi padel; zapre oči in čaka. vrnila se bo. vedno se vrne. rada opazuje kako mu krvavi razparan hrbet. prikrade se tako blizu, da čuti njen dih na tilniku. potem potisne svoje drobne ročice v ozko špranjo. meso se ukloni. vzhičeno, se telo zmeraj prepusti topi bolečini njenega dotika. vzame srce v dlan. skupaj osluškujeta skoraj neslišen utrip. tip tap tip tap tip tap tip tap tip tap tip tap tip tap tip tap tip taaap zagrizne vanj. lačna ljubezni; lačna krvavečih izdihov srca. kot otrok ki raste v tebi. tujek. srka te, veš, a mu tega ne moreš odreči. njen dotik je spominski sok, ki peče. melasa, ki odteka pod blazinicami prstov je grenka usedlina. samo to še. nič hranljivega ni v njej. nič kar bi prijetno prepojilo. vzporedno se riše. kot zašita suha konca kože, ki nikdar ne bosta prerasla brazgotine v gladko povrhnjico. klub temu kar ve, (da je vrnitev nemogoča), išče v pogledu na njo nekaj otipljivega. dozdeva se mu, da se bo iz njenih oči, ko se bosta njuna pogleda srečala, usipal nežen iskreč lok želje po njem. vzporednost ga od(u)mika. ko presahne vanjo ostajata samo dve mimo živeči bitji. stopi na prste, da bi pokukal noter. se priplazil bliže. ampak tam je samo tako temno, da ne vidiš prav ničesar. skoraj neopazno se začnejo na stenah njenega bitja izrisovati bele svetlikajoče se črke. izpišejo pesem. ljubezen brez imena. kot trnki, se pomeni besed, drug za drugim, kot bi imeli na razpolago vsa njegova življenja, ki jih še ni živel, poševno zasadijo v beločnico njegovih oči. zaradi čudnih kavljev (štrlečih iz njegovih oči) prostor prelije nežna rdečkasta svetloba. toplo ščemenje ga sili na smeh. pomežikne. oko se ne zapre. pomežikne. drugo oko se ne zapre. pomežikne z obema. še enkrat pomežikne. toplota postaja bolečina. divje utripa z vekami. vso njegovo bitje se je skoncentriralo v utripanje vek. so krila metulja ki se cvre na žarnici. toplota umetna svetloba ki izžiga meso s kosti. bolečina – neznosna. trajajoča. pozabi nase. dnevi minevajo. uničen od boja obleži v tekočini svoje zapuščine. glasovi ostanejo. osluškuje jih. to je vse kar še ima. svoj lastni tip. tap. tip. tap. tip. tap. tip. tap. prihaja odznotraj in doni do bobničev kjer se ustavi. noče pobegnit skozi. noče zavzeti prostora. in kaj če se ona vrne? potem ne bo slišal njenih korakov. skriti se mora vase. skriti svoj tip, ki ga izdaja. brezoblična senca. drgetajoča žival. pride kar sama. teče daleč in težko jo je ujeti. včasih je gledal za njo. nič ni rekel in ona je izginila v črnino. z dlanjo izriše gladino. bobnenje utripa udira težnost tal. preskoči igro in zaniha nazaj. zalebdi in pade. [19:10:37] ja, in potem kasneje ko si dvignem levi rokav imam roko čisto porezano. take globoke skoraj gnojne odprte rane so. take kot sem jih mela včasih ampak kot da se ne bi hotele celit. preseneti me. nisem vedla da sem porezana. res nisem vedla. grozno je. pogled na to me zaboli. na to tujo mojo roko. ta pogled ki je kot časovna luknja… kot luknja v času v katero je potegnilo del mojega telesa ki kot da ga ne bi hotela izrazit. [19:11:08] Daleč sem. hrepenim nekaj za kar se mi trenutno zdi da si spoh ne želim.

Specialitete


KORESPONDENZA (via Twitter)

Error: Twitter did not respond. Please wait a few minutes and refresh this page.


Trenutno niste prijavljeni

Podpirajo nas